Do lune in nazaj

V najeto majhno hiško v Barilochah sva prišla v petek. Pregreta, opečena od sonca, jaz čisto šibka, saj me je zadnjo noč najinega štiri-dnevnega hajka prijela slabost in sem ponoči bruhala. Zato mi je zadnji dan hoje, na srečo le dve uri, nahrbtnik nosil Šimen, sama nisem zmogla. Komaj sem se premikala, naravnost je še nekako šlo, navzgor pa kar težko. Tako sva hodila zadnji dan, vse od vznožja vzpona Lagune Negre, do izhodišča v Colonii Suizi. 

A najina pot se je začela veliko prej, deset dni prej, ko sva se z avtobusom odpeljala iz Bariloch do Pampe Linde. Od tam sva se - po hitri kavi, stranišču in nekaj selfijih - odpravila v divjino. Po dolini gor, ob reki Alerce, ki priteče naravnost iz ledenika Alerce, strmo v breg in sva prispela, po dolgi in kar naporni poti, do Paso de las Nubes in koče Refugio Agostino Rocca. Sedlo je bilo ovito v meglo, kot bi pričakovala po imenu in prva stvar, ki sva jo ugledala je bil velik ptič, ki je mirno stopical po ograji. To je bilo prvič, da sva ugledala carancha, velikega ptiča, ki pa se vede precej domačno in ga lahko najdeš povsod, kjer so ljudje in posledično lahka zaloga hrane. Ker pri nas tako velikih ptičev ni, sva bila očarana.  Koča je zgledala zanimiva, drugačna od teh, ki smo jih vajeni v Alpah. A vseeno naju ideja, da bi tam prespala ni ne vem kako prepričala, saj je bila ura šele štiri popoldan. Ker razgleda zaradi goste megle ni bilo, sva se vsedla in začela delati načrt za naprej. Tudi signala nikjer v naravnem parku ni, zato sva se zanašala le na prenesen zemljevid v aplikaciji na telefonu.

Na poti navzgor sva opazila znak za Pernocte -  prostor za prenočitev brez kakršnihkoli storitev. To nama je takoj padlo v oči, saj sva imela s sabo šotor in sva ga želela  čimprej uporabiti. Vedela sva, da se bova morala naslednji dan še enkrat vrniti v breg, saj sva želela hajk podaljšati do ledenika Alerce, a tisti dan ni bilo več časa za vse in ni se nama zdelo, da bi nama primanjkovalo kondicije.

Po hitrem čaju v koči, kjer se nama je potrdil vtis, da nama vzdušje v koči ne odgovarja, in parih slikah in pogledih v dolino, ki so se počasi razpirali, sva krenila nazaj v dolino.

Pot je minila hitro, saj nama je bila že malo znana, malo sva bila tudi slabe volje in ko sva prispela do tabornega prostora, sva vsa srečna začela postavljati šotor. Postavljanje tabora je obema ljubo opravilo in zatopila sva se v obešanje oblek, prižiganje gorilnika, natakanje vode, postavljanje šotora, napihovanje podlog. Medtem, ko se nama je na gorilniku kuhala večerja - kokošja juha z rižem - sva se šla umit v ledeno reko. Kakšno doživetje! Sredi divjine, s pogledom na gorovje ledenika, popolnoma sama, ob deroči, kristalno čisti reki. Čista sreča. Noter sva morala večkrat, da sva se lahko vanjo postopno potopila skoraj cela, kar nama je na koncu (meni vsaj za kakšno sekundo) uspelo! 

Večerja je zatem še toliko bolj teknila in prav tako spanec. Spala sva že okoli devete ure zvečer. Naslednje jutro naju je zbudilo sonce; kazal se je dan z lepšimi razgledi. In prav te sva dobila. Ponovna pot v breg naju ni prestrašila, četudi sva se na pol poti že dobro znojila, občudovala sva poglede in gozd okoli naju in ko sva ponovno prišla na Paso de las Nubes, naju je čakala neverjetna nagrada. Razgled, kakršnega včeraj ni bilo niti slutiti, se je bohotil pred nama. Zelena dolina, na koncu nje ogromno jezero Lago Frias, za njim pa verige gora verjetno že na čilenski strani. Na levi strani ledeniki! Zadaj se je skrival Tronador. Pod njimi desetina mogočnih slapov. To je res kraljestvo voda. Kraljestvo kondorjev, in voda. Tudi kondorji so nama naredili celo predstavo. Kakšne deset jih je bilo in jadrali so nad dolino. Kako noro jih je bilo gledat, kar skakala sva od sreče. Ko gledaš kondorje, ali ledenike, ne moreš, da ne bi obstal odprtih ust. 

 Po popitem pivu na žgočem soncu, sva se odpravila naprej v hrib in razgledi na ledenike Tronadorja so bili z vsakim korakom bolj osupljivi. Hodila sva po kamnih, se upirala vetru, dokler nisva po kakšni uri in pol hoje prišla do ledenika Alerce in v daljavi gledala vrh Tronadorja. Poseben občutek je stati ob ledeniku, tej gmoti ledu, žive vode, ki se stalno topi in spreminja. V meni vzbudi še večje strahospoštovanje kot gora, saj deluje tako blizu, otipljiv in živ in vzvišen hkrati. Krhek in neizmerno mogočen. Daje življenje, a če mu stopiš preblizu, ga ravno tako hitro vzame. Stala sva ob ledeniku, ga občudovala in se hkrati branila ostrega vetra. Nato sva se spustila nazaj dol.

Pri majhni laguni sva našla rahlo zavetje, si odpočila in skuhala kosilo. Makaroni so bili malo klavrni in so se slabo skuhali, saj gorilnik na močnem vetru ne more delovati optimalno, a so ob mogočnih razgledih okoli naju - Andi so se razprostirali na čisto vse strani - zadostovali, najini duši pa sta se kljub temu smejali.

Ker sva imela stvari sabo za kakšen teden, si pri hrani nisva mogla privoščiti luksuza. Namesto omakic sva računala na razglede in izkušnjo, ki gorski kuhinji vedno doda posebne vrste začimbo.

Ko sva zdaj hitreje premagovala kamnit breg, sva na neki točki na ledeniku videla hoditi ljudi. Malo nama je bilo žal, da to nisva midva, sva pa na namišljen seznam želja dodala še eno. Pot dol je bila lažja, čeprav so začele rame boleti od težkega nahrbtnika. Vseeno naju je delal lahke razgled kondorjev, slapov, jezer in ledenikov, za katerega se v to smer nisva rabila obračati.

Pri koči se tokrat nisva ustavila, malo bi naju že čudno gledali, sva si mislila in se vsedla na zelenico v okolici sedla Paso de las Nubes. Od utrujenosti se nama je že samo smejalo in hecala sva se, da bi do tabora hitreje prišla, če se malo skregava. Prejšnji dan sva bila namreč v burni debati in do vznožja vzpona sva prišla kot bi mignil. Ker sva se imela lepo, sva se navzdol odpravila počasi in četudi sva se po istem bregu zdaj spuščala že četrtič, nama ni prav nič manjkalo. Patagonska divjina nama je - dobesedno - pihala po duši.

Ko sva prišla v isti tabor kot prejšnjo noč, sva postavila šotor, dala sušit obleke, se skopala v ledenem potoku Alerce, skuhala večerjo - babičina juha z rižem in dvojni ramen - luksuz! - in že zgodaj vsa srečna zaspala. 

 Naslednje jutro sva se zbudila s soncem ali pa še malo pred njim in se počasi spravila. Zdaj nama je bilo pospravljanje šotora že skoraj rutina, čeprav sva ga pospravljala šele drugič. Kako hitro človek pade v preprosto rutino, ko se odpravi hodit za več dni. Ta del postavljanja in pospravljanja tabora postane skoraj meditativen, pomirjujoč in v nama vzbudi zadovoljno ravnotežje. Ko sva vse spakirala, sva se, tokrat jaz kar v kratkih hlačah, saj je zgodnje sonce obetalo topel dan, odpravila v Pampo Lindo. Pot do tja pa se je izkazala za daljšo, kot sva imela v spominu. Vseeno sva v dobrih dveh urah prispela do lepe doline in moje druge kave tistega dne. 

Vsedla sva se v kočo, naročila kavo, izotonik in korenčkovo torto. Želela sva si malo odpočiti, potem pa pot še za kakšni dve do tri ure nadaljevat do vznožja Tronadorja, kjer stoji gostilnica, ki jo ima v oskrbi moja sestrična, stoji pa že odkar jo je tam postavil moj ded. Na telefonu sva prižgala igro 'ptičkov' (igra, kjer ptičke zbiraš, hraniš in postavljaš v njihova okolja), kmalu pa naju je zmotila glasna glasba, ki ni imela veliko veze z goratim rajem vse okoli naju. Vse bolj nejevoljna sva naročila še en kos odlične torte, malo počohala hišnega psa, se mimogrede pogovorila z oskrbnikom koče in že sva bila nazaj oprtana z nahrbtniki, jaz pa s svojo po novem nepogrešljivo bambusovo palico v roki.

Pred nama se je hitro odprl mogočen pogled. Tronador, kot da bi sedel na prestolu - svojih petih ledenikih na argentinski strani. Na drugi, čilenski, naj bi jih bilo še šest. Kljub lepemu pogledu in tisočletnemu gozdu ob poti, pa hoja po makadamski in prašni cesti ni bila najlažja. Mimo so vozili avtomobili in nama pesek porivali v nos, oči in usta. Napredovala sva počasi, po poti pa se je Šimen zanimal za sestavo moje žlahte, da bi si jih prej zapomnil in prepoznal. Odštevala sva kilometre, ki so kar počasi minevali, z njimi se je pa stopnjevalo moje navdušenje nad tem, kar naju je čakalo.

Preden sva prišla do črnega ledenika - Ventisquero Negro - sva pred vzponom počila pri belem potoku - Arroyo Blanco. Pila sva, strmela v vodo in odigrala par rund ptičkov. Vseeno pa še nisva bila na koncu. Zagrizla sva v kolena, se povzpela po tečnem makadamu in kmalu prišla do umikajočega ledenika. Vsako leto je izrazito manjši, in prav čudno je gledati nekaj tako velikega, ki pa ni večno, ampak pred tvojimi očmi kopni in umira. Nad njim padajo slapovi in se zgoraj lesketajo njegovi matični ledeniki. Vsake toliko se sliši grom, a pravi padec ledu je težko ujeti z očmi, saj hrup pride do ušes v dolino nekaj sekund za pogromom. Zato odprtih ust stojiva in strmiva kar lep čas, preden začutiva željo, da bi se premaknila naprej. 

Po nekaj obraznih portretih in samosvojem čudenju vsakega od naju, sva se odločila, da greva do najine končne postaje tistega dne.

Sonce v Patagoniji je res močno in začenjala sva ga čutiti na najini zimsko beli koži. Odpravila sva se naprej, tokrat z novo energijo v nogah, nakar se je mimo naju pripeljal bel kombi, potrobil in ustavil. Prepričana sem bila, da bo v njem sedel Niko, Marjanin mož, ki z njo upravlja gostilnico. A motila sem se. V njem so sedeli stric Matjaž, teta Marta, dva bratranca in kopica njihovih otrok. Ti so skočili iz kombija in se nama vrgli v objem. Še prej pa me je vsa vesela objela Marta, ki kar ni mogla verjeti svojim očem. Jaz pa nisem mogla verjeti, da so naju prepoznali! Prejšnji dan so pod Tronadorjem praznovali Matjaževo šestdesetletnico in so se ravno odpravljali na izlet po dolini Pampi Lindi. Po tem veselem, presenečenja polnem srečanju, smo se poslovili, saj so rekli, da se vrnejo. Midva sva bila že zelo potrebna tuša in toplega obroka. 

Ob prihodu do gostilnice me je zajel občutek, kot da bi en del mene prišel domov, pa čeprav tako daleč od pravega doma. Z Marjano, Magdo in Nikom smo se srčno objeli, dali so nama za jesti in kmalu sva že iskala prostor za šotor, ga postavljala, prala obleke in se tuširala. Potem sva lahko počasi zadihala in se okoli šeste ure, ko so turisti odšli v dolino, vsedla k mateju in čaju skupaj s sestričnama. Posebna, mirna energija veje pod slapovi ledenikov Tronadorja - Gromovnika, ali Anona, kot so mu pravili staroselski domačini. Drevesa nežno šepetajo, čutiti je, kot da si v varnem zavetju nečesa pristno divjega.

Po večernem druženju s celotno družino sva se z veseljem odpravila spat, čeprav sama tisto noč nisem z lahkoto zaspala. Poleg polne lune in živahnega večera, me je prevevalo navdušenje nad tem, kam sem končno prispela. Na izvirni kraj stoterih zgodb iz otroštva.

 Pod Tronadorjem sva preživela še dan in pol, ki nama je prijal, da sva prišla k sebi in naredila plan za naprej. Povzpela sva se na hrib Piedra Perez, kjer je moj oče v mladosti treniral, pa slap Garganta del Diablo, počivala, se pogovarjala z družino - ko niso bili zaposleni z delom - in opazovala otroke, ki so si dolge dneve zapolnili po svoje. Mala Anto - Marjanina najmlajša - nama je še posebej prirasla k srcu s svojo otroško radovednostjo in pripovedovanjem v dvojezičnem otroškem jeziku. Bil je perfekten način za ponotranjit prostor in ga doživeti v miru in na svoj način. Spet sva občudovala ptice, carancho, pa tapaculo in še par drugih, katerih imen se ne spomnim. Sprehajala sva se ob potoku in uganjala norčije.

Šimen je celo jutro preučeval vreme in zemljevid in na koncu izdelal načrt. Glede na to, da sta naju čakala dva dneva slabšega vremena in nato izboljšanje, je bila najina najboljša izbira Sendero de las 5 lagunas. Po njej naj bi v štirih dneh hoje in kampiranja v divjini peš prispela nazaj do Bariloch. Vreme se je proti večeru že skisalo in zgodaj sva šla spat z načrtom, da se naslednje jutro spet odpraviva na pot. Dosti sva mirovala, spet sva čutila željo po odkrivanju, naporih in divjem kampiranju. Svoji opremi sva zaupala, da bo v ne premočnem dežju, opravila svoje. Zaspala sva ob spremljavi dežnih kapelj in z novo vznemirjenostjo v srcu.

ko odhajam v gore, odhajam na srečanje s svojo minljivostjo.
če imam srečo, me gora spusti skozi, nazaj v življenje, 
če je nimam, srečam smrt.
a brez dvoma sem že v gorah na pol poti v raju, tako ali drugače.

kajti - 
gora je kraj,

kjer srečam boga v njegovi najbolj pristni obliki;
                                    pojavi se v občutku brezčasja, čisto otroški radosti, miru, Tišini,                                                            lepoti, ki polni duha, v strahospoštovanju do tega kar me obdaja                                           in v neskončni Skrivnosti življenja.

gora je kraj, kjer sem najbližje svoji minljivosti. 

                                                                    en korak kipim od življenja,                                                                     v naslednjem me mogoče več ni.

A huge summer storm broke out this evening. The air was yellow, like it would be full of Saharian dust, the wind was blowing and large quantities of water were dropping through the trees all the way to the ground. I was just finishing my practicing for the day, but had to stop – although I thought Tartini sounded really nice in this kind of weather –, go to the balcony and watch this wonder.

I just sat there, with my fizz drink and salted nuts, watching perfectly beautifully messy storm unravel. 

Why can’t our own, human messines, anger and all that is unpleasant be so interesting and even calming to watch?, I thought.

I remembered how I usually sat here outside on the balcony, looking up the perfect sky, the sunset. And how I would always find things that are lacking. Some unachieved ambition, or a crack in a really wonderful friendship. The lack of companionship that should accompany the serene evening.

But today, on a stormy evening, what I had was enough. It was rich and satisfying.

It’s the same everywhere I look. The more perfect the situation, the more unsettling it feels. Real life awaits in the challenge, waiting for me to tackle it. Beacuse after the storm, even if we don’t want it to happen, we always breathe a little lighter. Maybe because we survived. But mostly, because storms freshen the stuffy, perfect, suffocating summer air.

Vreme te dni v Parizu je shizofreno. Mrzel veter, ki se meša s toplim zrakom in vročimi pomladnimi žarki sonca. Pot od hotela jo vodi mimo nakupovalnega centra, mimo skladiščnih vrat, kjer vsakič zadrži dih, saj izza njih prihajajo neprijetne vonjave. Prečka cesto, mimo brezdomca, s katerim se po enem tednu pozdravita že kot stara znanca, 'bon journee! bon weekend!', si izmenjata pozdrave, sonce jo zagreje, ko hiti mimo kolesarjev in tekačev, ki jih na slikoviti poti ob Seni ne zmanjka; izgleda, kot da se s hektičnim in neustavljivim načinom življenja, ki ga človek začuti v centru Pariza, lahko soočiš le, če ves ta pritisk iztisneš skozi tek, hitro hojo, poganjanjem. 

Spusti se na leseno brv ob reki, opazujoč ladje, parkirane na rob reke. Ena je bolj zanimiva od druge in sprašuje se, kakšni ljudje bivajo v njih. Ali je ta ladja vikend za nekoga, ali pa le prostor za zabave, mogoče stalen, luksuzen ali pa le s težavo vzdrževan dom? V nekem trenutku jo ujame roj mušic, nato pa ji pogled pritegne čudovita bela cvetlica, ki spominja na marjetico in že se izgubi v zeleni goščavi pomladnih bujnosti.

Pa se že znajde nazaj ob glavni cesti, kjer trušč vozil zmoti njeno omotico opojnih vonjav. Malo naprej ob poti, na strehi ladje, zagleda skupino ljudi, ki se pripravljajo na nedeljski piknik, dobro so opremljeni, še žar imajo. Konec koncev je nedelja. Veliko gradbišče na otoku sredi reke je danes tiho in lahko si predstavlja, kako bo, ko bo ta zdaj šele nastajajoča stavba le še skupek ruševin, iz katerih bodo štrlele železne palice, kjer se bo slišal odmev tekajočih podgan in kapljajoče vode. Prav tako kot zdaj. Na zadnjem delu nabrežja, preden prispe do koncertne dvorane, se ljudje sončijo, berejo, strmijo v telefone in tako ali drugače preživljajo dan, ki je namenjen polnjenju baterij. Stopi čez most in že sreča par kolegov in senzorični sprehod oči, misli, vonjav in nog se prekine.

Kot vsak drugi dan stopa po poti, proti impozantni stavbi na otoku sredi reke Sene, kjer se že navidez neštetotič zbirajo člani orkestra. Počasi bo šlo zares in bo njihovo igranje spremljala tudi budna pozornost publike.

Ko prispe pod stopnišče pred zadnjim mostom, na stopnicah zagleda znan obraz. Orkestrskega kolega, violinista, radoživega Italijana, s katerim vedno rada pokramlja v obema ljubem jeziku. Opazi, da je tokrat še posebej premišljeno opravljen. Temno modra obleka, s srajco, brezrokavnikom in jopičem, pa temnimi elegantnimi čevlji. Ko ga dohiti, si vzame slušalke iz ušes in jo radostno, kot ponavadi, pozdravi. "Ciao, M! Come stai?" Skupaj nadaljujeta pot čez most. M pohvali njegovo obleko. "Gre danes za kakšno posebno priložnost?" ga vpraša. E ji vzneseno začne razlagati. "To ni obleka! Tale jakna je stara že 25 let, hlače, ki so pasale zraven, so se mi uničile. Tako sem šel k dobremu prijatelju krojaču in ga prosil naj mi najde hlače, ki pašejo k suknjiču. Tale brezrokavnik je še od moje poroke. 25 let!! In ti čevlji, prav tako iz moje poroke, a takrat jih je nosil moj oče, naj počiva v miru. Ampak so izredno lahki, poletni čevlji, čeprav elegantni. Kakorkoli, hvala za opazko," konča monolog, z nasmeškom na obrazu. Tudi ona je zadovoljna, ko vidi veselje nekoga, ki zna na navidez povsem navaden dan, nositi na sebi celo paleto premišljeno izbranih zgodb.

Po zadnjih akordih odigranega zbora, se dirigent zadovoljno nasloni na svoj sedež in z nasmehom v očeh reče; andiamo a pranzo! Kot vsakemu Italijanu, je tudi njemu prosti čas, svet čas, prav tako kot delo; če pa vključuje hrano, pa se njegova vrednost še poveča. Razposajeni vstanemo iz svojih sedežev. Do kosila je še dobre pol ure. Čas je, da odložimo instrumente v svoji sobi velike vile San Fermo, in vsak odide bogsigavedi kam.

Sama v sobi nimam kaj dosti početi, razen, da grem lulat, umijem roke in si rahlo popravim ličila. Odločim se oditi v preddverje. Že na poti po stopnicah navzdol zaslišim trkanje žogice, sem in tja, sem in tja. Ko vstopim v skupno sobo vile, ob nogometni mizi že stojijo štirje kolegi in zavzeto sledijo žogici, od rdečega do modrega vratarja. Igra me posrka, enkrat ko stojim ob mizi, ne morem odtrgati pogleda in vsak zadetek vzbudi radost. Kljub moji zadržani naravi, se ob igri razživim. Ko končajo igro, je do kosila še petnajst minut. Dai, Mojca, giocchi anche tu! Ob vzpodbudi poprimem za ročke tudi jaz. 

Kmalu sledi prvi zadetek, iz branilčeve - moje- strani. "Mamma mia, Mojca!" vzklikne Giulio, pionir namiznega nogometa v našem orkestru in zares zastrašujoč napadalec. Z vsakim udarcem igra postaja intenzivnejša in čeprav se točke nasprotnikov hitro nabirajo, tudi sama uživam čisto v vsakem udarcu. Nenadoma se na vratih pojavi Filippo, a pranzo!, zavpije, kar pomeni, da je hrana pripravljena. Brez pomisleka spustimo ročaje in se odpravimo v jedilnico.

Do konca tedna se navdušenje nad igro samo še stopnjuje in igranje namiznega nogometa - calcetta - postaja skoraj tako pomembno, kot igranje Bachovega pasijona. Treba je napredovati, se izboljšati, premagati, se zabavati. Prav vsak hoče biti del tega. Prav vsak se na neki točki preizkusi. Večeri in pavze pred obroki minevajo v znamenju te dramatične igre. Na koncu se nam pridruži celo zbor in izkaže se, da sta v njihovih vrstah dva prvaka. Tudi mi imamo dva - Giulio in Mojca. Ekipi sta sestavljeni, napetost se stopnjuje, za čast skupine gre. Zbor proti orkestru. Kdo bo pokazal večjo zbranost, napadalnost, iskrivost, koncentracijo? Okoli mize se naberejo gledalci, prava množica glasbenikov, ki igro jemljejo neizmerno resno. Navijanje se stopnjuje in s tem tudi živci igralcev, vsake toliko iz Giulia pride vzklik Mamma mia, Mojca, in vsake toliko iz mene obupan vzklik, ko mi neustrašni zborist zabije žogico, ki je ni mogoče ustaviti. Igra je tako izenačena, da pridemo do penalov. Kakšna nervoza! 

Na koncu slavi orkester. Vsa iz sebe objamem Giulia, neprekosljivega soigralca, on pa že gleda, kje se skriva njegov Aperol.

[kako nas je izolacija pripeljala skupaj in svoboda izolirala]

Se še spomniš kako je, ko se pred tabo razteza vakuum časa, neizmerno strašljiv in pomirjujoč hkrati?

Ko te s pogledom v prihodnost ne zadane anksioznost, kaj vse boš v tem življenju zamudil, pač pa anksioznost ali boš sploh še kdaj lahko kaj doživel. Čas zaprtja v času covida ravno to pomlad doživlja četrto obletnico in na ta čudovit aprilski dan, ko pijem že tretjo skodelico kave in poslušam točno štiri leta star album Song for Our Daughter Laure Marling, si ne morem kaj, da moje misli ne bi zaplavale tja, v navidez daljno preteklost, ki se je moje bitje spominja s presenetljivo sladkobno grenkobo.

Občutek, da se je čas ustavil nam je povečini tuj. Mogoče se to zgodi v glasbi ali ko preživljaš čas z ljubljeno osebo, a da bi se čas dobesedno ustavil, da bi vsi ljudje obstali na mestu in dneve, tedne, mesece strmeli drug v drugega čez zavetje svojih balkonov; to se ne zgodi. Dokler se enkrat je. In smo obstali, za zavetjem svojih vrat, balkonov, oken. V družbi ljudi, s katerimi si ne bi nikoli izbrali skupnega dvomesečnega domovanja. Nekje globoko moje bitje tega doživetja ne bo nikoli pozabilo.

Čeprav smo znotraj prisilne karantene trpeli in vsak po svoje bili mentalne, preživetvene bitke, pomanjkanje bližine, izpolnjenih načrtov, svobode, finančne tegobe, zamujene priložnosti, pa se je znotraj tega po svoje ’svetega’ časa zgodilo marsikaj rodovitnega in presenečena sem, da štiri leta po tem v pogovoru z ljudmi le redko pridemo na temo, kaj je lockdown pomenil za vsakega izmed nas; kaj se je v nas v tistem času premaknilo, čeprav na nek način vsi čutimo, da obstaja čas pred in čas po tem prelomnem dogodku. To je bil dogodek, ki se ne bi smel nikoli zgoditi, pa je hkrati pripomogel k toliko rodovitnostim.

Mogoče ni tako važno, kaj so doživljali drugi. Zame pa je to čas, spravljen na posebno mesto. Čas, ko sem se naučila gledat skozi okno in pustit, da ura teče, brez da bi jo hotela kontrolirat. Čas, ko sem se naučila solzam pustiti prosto pot, ko so rabile tečt v potokih in jih premagat z napori telesa, s skrbjo za tiste, ki so mi bili v tistem trenutku blizu. Naučila sem se sedet v tišini, z nekom, ki ni bil moja najbližja oseba, a se je v teh trenutkih neizmerno približala mojemu srcu, bistvu mojega bitja. Tega kar smo vsi, takrat, ko nimamo kaj dat svetu, ko svet nima nič dat nam. Ko je edino, kar nam preostane to, da samo smo, v vsem svojem gnevu, nepopolnosti in mirni, kaotični, vedno spreminjajoči se lepoti.

To je bil čas, ko sem spoznala ritem svojega telesa, ker ni imelo potrebe biti nekje drugje, potrebe hiteti, in čeprav je bilo v kletki, jo je očitno potrebovalo. Naučilo se je bolj globoko dihati, poskrbeti zase v vsakodnevni telovadbi (brez nje moj um ne bi preživel), izjokati izjokanja potrebno, in priklicati nasmeh na usta v lepih trenutkih. Spomnilo se je, da sonce vsak dan vzide in zaide in da je to najbolj pomembna in pomirjujoča resnica, ki obstaja. In da je biti prisotna pri teh ritualih zdravilno.

Čeprav je bil to za mnoge čas neizmernega trpljenja in tudi zame do določene mere ostaja čas, ko sem se naučila žalovati in se objeti, postaviti na noge in s tisočimi koraki premagati bolečino, bo to zame vedno ’svet’ čas, postavljen na posebno mesto. Tja, kjer se skrivajo trenutki, ki so te izoblikovali, ki so ti pokazali bolj jasno sliko o tem, kdo si, kaj je res pomembno v življenju, kako se svet zares vrti, kaj so zakladi, katerih se je vredno vedno znova spominjati, naslanjati se na njih in kako vse ostalo pustiti, da teče mimo tebe, kot takrat, ko se zazreš skozi okno, pustiš, da te boža pomladansko sonce in se čudiš kako ljubka, močna in nežna hkrati, pa polna življenja je zelena veja, ki se ziblje pred tvojim oknom.

Zdaj, štiri leta kasneje, spet zrem skozi okno. Pomlad je in čeprav se svet že lep čas vije po starih tirnicah, in nismo več ’izolirani’, mi ta spomin govori prav to. Da je bil čas izolacije na nek način redek, edinstven čas skupnega doživljanja. Skupnih, počasnih, dolgih vdihov, skupnih solza in skupnega smeha, tistega, ki vznikne globoko iz skupnega trpljenja in premaganega napora. Čas, ki ga ni vredno pozabiti.

Da bi se končno prebudila, je srebnila še en požirek iz skodelice kave. Nič ni pomagalo stalnemu poplesovanju misli in slik v glavi, ki se še niso postavile na svoje mesto; pa čeprav so zunaj ptiči odpeli že stoto pesem tisti dan in je sonce že lepo grelo bele ploščice na njenem balkonu.

Čas je hecna stvar. Večino časa mislimo, da je linearen in zanesljiv. Da njegov tek prinaša sigurne stvari. Potem pa se včasih zbudimo in imamo občutek, da se je čas upognil in sta dve leti ostali nekje vmes, mi pa smo hkrati na točki pred njima in istočasno v tem trenutku. Oseba na razpotju je edina stvar, ki nam je znana, vse drugo je zamegljeno.

V našem jeziku nimamo besed, da bi opisali te občutke, ampak to ne spremeni dejstva, da so tam. Lahko si le poskušamo dopovedat, da realnost ni v tem. Realnost ni v občutkih, željah, hrepenenjih, niti v zelo konkretnem občutju časa. Realnost je v dejanjih, v tem, kako te vidijo drugi, kaj pustiš za sabo, ko greš. Včasih boljše tako, včasih zares nedoumljivo. Med jutranjim sanjarjenjem se je spomnila svojega zadnjega potovanja z letalom. Kako nadrealistična izkušnja. Znova se je potopila v misli.

Medtem, ko Elon sanja o mestu na Marsu in o raketah, ki se vračajo na Zemljo - in kar on sanja, to se zgodi -, je ona še vedno fascinirana nad dejstvom, da letalo vzleti in pristane; da je to sploh mogoče! Medtem, ko gleda skozi okno, na krilu opazi napis 'Do not walk outside these lines'. Predstavlja si, kako bi izgledalo, če bi letalo zasilno pristajalo in bi dejansko, edinkrat v življenju hodila po krilu letala. Misel, za katero v resnici noče, da se realizira, pa jo vseeno zabava. V tem se ji v glavi začnejo plest verzi.

do not walk outside these lines;

what happens if i do?

another cloud goes by

it seems so free and wild

would it hurt, if i jump

or would i only feel

more alive?

Letalo je pristalo, kot že milijonkrat pred tem, ljudje ne ploskajo več, ker je to zdaj že nekaj samoumevnega in nimamo časa za take banalne stvari, treba je vstat, bit živčen, ker imaš bolj pomembne stvari, kot sedet na letalu in čakat, da se vrata letala odprejo (čeprav si že tolikokrat potoval in bi ti bilo lahko jasno, da se vrata ne bodo odprla nič hitreje, če vstaneš in brskaš za prtljago). Treba je živet, se premikat in hitet, bit živčen. Ali pač?

Kdo bi si mislil, da bodo živčni ljudje na letalu tisti spomin, ki jo bo dokončno predramil. Iz kupa zvezkov je vzela svoj 'bullet journal' in začela z dnem, razprostrtim pred njo, kot prazen list papirja. S čim ga bo popisala danes?

 V trenutku, ko se je vsedla na letalo v Parizu, jo je premagala utrujenost. Ko so stevardese opravljale svoj varnostni ples rok, je že zdavnaj plavala v svetu enakomernega dihanja in modrin.

Ko je čez kakšno uro izstopila na bruseljskem letališču, še vedno ni bila povsem zbujena. Počasi se je namestila na sedežu ob oknu in na plano potegnila malico, ki jo je nosila v nahrbtniku. Te dni je bila čisto na suhem z denarjem. Nekje je izbrskala zadnje tri evre, da si je lahko privoščila kavo iz avtomata, saj na letalu ni dobila jutranje kave, na katero je računala. Presneta vojna, je pomislila. Leti se v trenutku podražijo, pa ti na njem še kave in prigrizka ne ponudijo. Dva meseca nazaj je bilo to še normalno.

Kljub temu se ni sekirala preveč. Po eni strani ji je askeza prijala, saj se tako lažje ni uklanjala skušnjavam, ki so bile prisotne vse naokoli nje. Letališča. Pribežališča višjega sloja. Čisti, tihi, udobni kraji ustavljenega časa in odmaknjenosti od resničnega sveta. Mogoče so ji bila zato na nek način ljuba in jo hkrati odbijala. Ker je lahko v njih brez sramu odplavala v svoji zasanjanosti in si domišljala, da ima njeno življenje strukturo in smisel.

Iz nahrbtnika je potegnila računalnik in ob srebanju rahlo prevroče kave začela tipkati.

Ko se je čez kakšni dve uri premaknila proti izhodu za njen let v Ljubljano, se ji je zdelo, kot da bi v trenutku preskočila v drug svet. Tančica, ki jo je navidezno ločevala od drugih ljudi, se je pretrgala, ko je zaslišala prvi pogovor v slovenščini po treh tednih.

Še vedno se je spomnila prvega leta v Bruselj, ko je morala celo pot letala poslušati pogovor dveh sorojakov, ki ga definitivno ni hotela imeti v ušesih. Kako lažje je obsojati svoje ljudi. Čeprav so ravno tako tujci - kot tisti azijski par, ki gre verjetno v Ljubljano in na Bled, pa mogoče potem še v Postojnsko jamo -, obstaja neka povezava - jezik, kultura, kraj, kjer si zrasel -, ki te z njimi veže. In nekako postaneš bolj teritorialen, občutljiv, tako kot v družini. Največji spori se konec koncev dogajajo med ljudmi, ki so si najbližje.

Vse te misli so jo preplavljale med čakanjem na vkrcanje. Zunaj so divjale nevihte in ko je gledala močan veter in naliv, ki ni puščal pogledu dalj od par metrov, je bila hvaležna, da še niso vzleteli.

Še kakšne pol ure in na letalu bo gledala okoli sebe, s katerimi ljudmi bo obdana, če se jim slučajno v zraku zgodi najhujše.

V sloviti latinski četrti Pariza, par ulic stran od rečnih bregov in skrita pred hordami turistov, ki se dve ulici stran trejo okoli Notre Dame in Shakespare and Company, se nahaja mala knjigarna angleških knjig, The Abbey Bookshop. Njen lastnik, kanadčan Bryan, ne več tako rosnih let, kateremu se življenje v tem brnečem mestu odseva na obrazu, se je ravno vrnil čez Atlantik; potovanje tja in nazaj je opravil v petih dneh, a to mu ne preprečuje, da se ne bi odzval pobudi prijateljev in večer preživel, tako kot mnogoter drugi, ob vinu in pikadi, kje drugje, kot tik pred svojo knjigarno.

Bryan je potoval domov na sestrino željo. Pred enim tednom je ob dveh zjutraj prejel klic, da se bosta s partnerjem poročila. To ni bil mlad par, pač pa človeka, ki sta skupaj preživela vsa svoja zrela leta. Bryan ni mogel verjeti, čemu bi se zdaj želela poročiti in čemu ga kliče le dva dni pred poroko. Kot bi vedela, da ga bo v obisk najlažje prepričala v spontani naglici.

Naslednje jutro je brez razmišljanja kupil letalsko karto in čez devet ur je že sedel na letalu Air Canada, v smeri Toronta. Ni se niti dobro spomnil, kdaj je bil nazadnje v domačih krajih. Ni se še spraševal ali je pripravljen srečati znane obraze. V njem niso videli Parižana in umetnika v disciplini joie de vivre, katerega odsev je videl sam, ko se je pogledal v ogledalo. Ne, v njem so videli dobrega starega Bryana, družinskega šaljivca, odmaknjenca, ki je vedno za kanček preveč sanjal.

Po pričakovanjih ga sestra ni pričakala na letališču. Poklical je taxi, med vožnjo pa se zatopil v Borgesove Labirinte, da mu ne bi bilo treba ob pogledu skozi okno obujati preveč spominov. Konec koncev je prišel sem zaradi sestrine poroke, nič več. 

Izkazalo se je, da je bila poroka čisto legalne narave. Seveda je to imelo smisel, saj je poznal svojo sestro in sentimentalnost ni bila ena od njenih lastnosti. Ljudje so se pretvarjali, da so tam, da bi se poklonili dolgoletni zvezi dveh ljudi, a vsi so vedeli, da je to le sekundarnega pomena. 

Kljub temu, ljudje ne bodo nikoli zamudili priložnosti, da pregrešno zapravljajo in si privoščijo kozarec šampanjca preveč; pa naj bo razlog kakršenkoli. Tudi Bryan se je držal tega pravila; konec koncev se je temu moral zahvaliti, da je večer minil v sproščenih izmenjavah komplimentov, anekdot, ki so jih vsi navzoči že prevečkrat slišali in da se ni preveč obremenjeval, če nekaterih obrazov ni uspel povezati z dogodki iz spominov.

Ko se je na letalu vračal nazaj, je bilo srečanje že davno za njim. Ob menjavi leta, na letališču v Frankfurtu, je kupil celo vrečo tradicionalnih prest. Zvečer bodo prišle prav, ko jih bo ob humusu, olivah in vinu, ponudil svojim ekspatskim kolegom. Kot neštetokrat bosta lahkotno druženje in tiho razumevanje spremljava ob sončnem zahodu v tem slikovitem mestu.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Resnica leži na dnu steklenice rdečega, pravijo Francozi. In včasih je res tako. Še posebno, ko si priznaš, da ti je za ljudi malo manj mar, kot si se dolgo trudil, da bi ti bilo in ko imaš kljub temu enega najlepših večerov zadnjih tednov. Družbo pa ti poleg kolegice dela perfektno pitna steklenica rdečega Bordeauxa.

Luxemburški vrtovi v pozni pomladi, ki se po vročem dnevu pripravlja na nevihto, je eno lepših doživetij Pariza. S svojimi zelenimi stolčki, ki parku dodajo poseben karakter sproščene urejenosti, je pravi prostor za pogovor o vsem in ničemer.

Tja je prisopihala, zaprašena, po celem dnevu hoda po Versaillskih vrtovih, ki so jo začarali, s svojo baročno predimenzioniranostjo, a hkrati okusnostjo; s svojo grandiozno intimnostjo so ji več kot enkrat vzeli dih, in jo pripravili do smeha - obdano z baročnimi vrtovi in gozdovi, kipi in vodnjaki, medtem, ko se je iz krošenj razlegala francoska baročna glasba. Počutila se je doma in lahko bi sedela in se sprehajala ure in ure.

Ko je prispela v mesto se je nebo že vidno in hitro spreminjalo iz svetlo modre v temno sivo. V zraku je bilo čutiti vonj prihajajoče nevihte, in olajšanja, ki pride z njo, a punci sta si mirno, predvsem pa veselo natakali vino, rezali sir in grickali korenčke s humusom. Dve mladi Slovenki, ki ju je pot po nepričakovanih ovinkih pripeljala v Pariz in skupaj. Ko sta natakali prvi kozarec, se jima je mimoidoča gospa, verjetno na begu pred dežjem, široko nasmehnila: Bon appetit! in mirno nadaljevala korak.

Medtem, ko sta obdelovali bolj osebne in malo čenčaste teme, sta začutili kaplje. Najprej eno, to še gre, potem pa štiri zapored, mogoče pa je čas, da se spravita. Medtem, ko sta v torbe basali kozarce, steklenico in njune prigrizke, je par ljudi še mirno sedelo. M jih je malo z zavidanjem opazovala. Mogoče je bil dež prav tisto, kar so si v tistem trenutku želeli. Intimnost, za trenutek izpraznjeno mravljišče ljudi in hrup, ki ni povzročen iz strani človeka in v resnici ni hrup, ampak pomirjujoča zvočna kopel.

Tekli sta proti najbližjemu metroju, radostni, ker to je moč nevihte. Da ti vedeti, da obstajaš, nikjer drugje kot tukaj in zdaj. Da ti moč, da se pokažeš za odtenek bolj resničnega, da si snameš kakšno masko več, še posebno, če te nevihta ujame in malo zmoči. Za trenutek predaš kontrolo in dobiš občutek, da je vse mogoče.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Danes se ji ne da igrati. Najrajši bi zaspala, ji švigne skozi misli, ravno preden dirigentka zamahne v uvodni takt uverture. 'M, zberi se, tako ne bo šlo.' Kar naenkrat jo zagrabi panika, njene misli niso niti približno skoncentrirane na note pred sabo, izmuzljive so in silijo tja, kamor ona noče.

"Speak softly! Be on your guard! We are watched with eye and ear.Oh what joy, in the open air. Freely to breathe again! Up here alone is life. Speak softly! Be on your guard! We are watched with eye and ear."

Eterični zbor na koncu prvega dejanja jo spet privede k njenim čutom in v stik z glasbo, z mirom, ki veje od nje. Na polovici opere končno čuti, da se ima v oblasti. Ne ve, kako ji je uspelo priti do tja brez večjih kiksov. Še ena priložnost, ko se lahko zahvali letom izkušenj in mišičnemu spominu.

Med arijami opazuje svoje kolege. Kakor jo znajo živcirati, je to eno od bogastev igranja v orkestru. Opazovanje in vpijanje energij, ki jo oddajajo ljudje medtem, ko so potopljeni v glasbo. Nič ni bolj iskrenega in živega od tega, in to bo vedno ena njenih najljubših stvari.

Končati koncert je zanjo kot, če bi prišla izpod gladine vode, kjer se je s škrgami brezčasno potapljala. Kot riba na suhem, bi rekli.

Ko traja aplavz ona še srka zadnje učinke tega magičnega potapljanja, potem pa se sprijazni z realnostjo; treba je na suho.

Na koncu se zahvali svojemu pult-kolegu, ki se ji, kot vedno, prijazno in široko nasmehne, medtem ko tudi ona z zadovoljnim nasmeškom reče: Samo spat bi šla. 

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Pozno popoldan je že, ko se odloči, da je čas za sprehod po pomladnem mestu.

Lase si spne v figo, nadene kavbojke in že je ni več v sobi. Prek živo zelenega parka Saint Cloud ji korak stopi že čisto instinktivno. Čeprav je topel dan in sonce res močno sije, se pod krošnjami stalno čuti prijetna sapica. Ko je enkrat izven prostranega parka, se sprehodi ob glavni obvoznici in nato čez Seno. Njen cilj je danes priljubljen pariški park, Bois de Boulogne, prijetno urico hoje od njenega hotela. Po tednih vaj v zaprtih prostorih, potovanj v letalih, vlakih in metrojih, menjave okolji, je tisto kar rabi svežina narave, tišina in meditativna senzacija, ki jo sproži hoja.

Še preden bi si mislila, prispe tja. Nad njo se odpre obok zelene, ki jo posrka vase. V trenutku ji telo zaplava v občutku miru in sprejetosti, kakršnega je že par dni potrebovala. Globok vdih skozi nos, vse tja do trebuha, pa izgubljen pogled v gozdnih poteh. Nebesa.

Pusti, da jo noge nesejo, kjer želijo, pogled pa se ji ustavlja na mimoidočih; tekači, zaljubljeni pari, skoncentrirani telovadci in zamišljeni upokojenci. Bois de Boulogne je največji park romantičnega mesta in tukaj je jasno, kam se množica ljudi zateče, ko se rabi spočiti od konstantnega brnenja in hitenja milijonskega mesta.

Živo zelena se meša s pozno spomladanskim soncem, ki dolgo vztraja visoko na nebu, drugače, kot je vajena doma. Vsede se na zelenico ob poti, z namenom, da si malo odpočije, konec koncev skozi mesto hodi že dobro uro. Čas kar leti, ko se pred očmi stalno rišejo nove stvari.

Ljudje tukaj se ne smejejo veliko, opaža. Pač pa so skoncentrirani na svoje opravilo, naj bo to ležerno uživanje v pariškem lokalu, ali telovadba v parku. Včasih ima občutek, kot da je med njo in njimi nevidna pregrada, kot da jo obdaja balon, ki ga ne more predreti. Ali je to kulturna razlika, ali kaj drugega, se vpraša. Občutek ima, da bi tisti, ki bi se ji dovolj približal, lahko počil ta balon; a s tem bi izbrisal tudi njo. Njene misli niso racionalne; ali pač. Čuti, da je skrajni čas, da se jo nekdo dotakne, le tako namreč človek ve, da je resničen in da ne bo počasi prešel v svet senc. A tokrat noče več, da se je dotaknejo laži in prevare. Boljše biti skrit, kot izmaličen, jo prešine.

V tem pred sabo zagleda starejšo gospo, ki se z nekom pogovarja, a ob njej ni nikogar. M jo pozorno opazuje, gospa jo je čisto pritegnila s svojo pojavo. Ko se počasi in s težavo sprehodi mimo nje, na njeni rami opazi papigo.

Perfekten, slikovit duo, kot nalašč, za presek njenih mračnih misli.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Dolga vrsta se vije, vse od vstopa na Eurostar platformo, čez carinski pregled, kamor pogled ne sega več. Občutek je, kot da bi bili na letališču, pa je le londonska postaja St Pancras.

Čas je za vrnitev v Pariz. Kot da bi bil en dan v opečnatem mestu dovolj za njene radovedne čute. Službeno potovanje je posebna stvar, čeprav ona o njem težko razmišlja na ta način. Konec koncev živi tako, kot si je le redko upala sanjati.

Zdaj že čaka v vrsti, pred živahnimi uslužbenci Pret - a - Mangerja, ki so za četrtkovo jutro neobičajno razposajeni. Okoli nje žuborijo zvoki postaje, ki jo še kar držijo v jutranjem transu - v nagli poti iz hotela še namreč ni popila jutranje kave. Po eni strani ji ta zaspanost kar prija; tako se lažje izogiba svoji anksiozni naravi, ki se ponavadi prebudi skupaj z drugo ali tretjo skodelico kave. V nekem momentu se je vseeno treba zdramiti.

Z macchiatom in ingverjevim napitkom v roki, oprtana s kovčkom, nahrbtnikom in violino, se prebije na prost sedež, nekje v kotu čakalne sobe. Ta jutranja brezbrižnost za svet okoli sebe in nemoteno opazovanje ljudi sta prav tisto, kar v tem trenutku potrebuje.

Ker je do odhoda še dobra ura, iz torbe potegne sveže kupljeno knjigo. Z lahkoto se potopi vanjo.

"... I began to realize that what I needed was enough of the right things. The light and the sky and balcony were the right things. My children finding their way through the new story, starting to shape it and make it their own and being in close contact with their father, all of these were right things ... Not having a place to write was the wrong thing. ... " *

Nekje sredi teh stavkov, ko se ob njih zamišljeno zastrmi čez čakalnico, se pred njo prikaže nekam znan obraz. Najprej malo zamegljen, potem pa.

" Bonjour! Tu vas aussi prendre le train pour Paris? " Še vedno zmedena in malo omotična pogleda mladega temnolasega fanta. "Oprosti, bi lahko ponovil po angleško?", reče v angleščini. Obraz ji je znan, pa ga vseeno ne ve kam uvrstiti. "Seveda! Ti si del naše produkcije, z zborom accentus? " "Sem. Kaj pa ti? Kaj že odhajamo?" " Ne, ne, ne mudi se. Asistent režiserja sem, pa rad poklepetam s kom od ekipe," se toplo nasmehne fant. 

Med pogovorom prsti počasi zaprejo rumeno knjigo. Zanjo bo še čas na vlaku, v dolgem podmorskem tunelu, ko bo kratko srečanje le še živahen spomin, dokaz spontanosti bivanja, misel, ki ji bo - vsaj za nekaj časa - potegnila usta v zadržan nasmešek.

*povzetek iz knjige The Cost Of Living, avtorice Deborah Levy 

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Love makes true face fade with time.

It makes me feel tangible

and i realize i'm alive.

 i am loved,

i can see my face,

i can feel my skin,

i can touch my thoughts and 

i can touch my laughter.

with time and with your face

my face fades away;

layer by layer

veil by veil

until it

is not

there …

                                                                 photo byLucia Jerman

 V nespečno noč se nariše spomin -

iz časov, ko si v izobilju ljubezni

odločno trdila, da obstajajo stvari,

enakovredne ljubezni;

občutek, ko stojiš na vrhu gore, 

ki ti je pred tem vzela sleherni dih;

biti del orkestra sredi Beethovnove 7. simfonije;

vstati tako zgodaj, da te enega izmed redkih

oplazijo prvi sončni žarki novega dne;

izgubiti se med policami stare knjigarne 

in čutiti bitja src,

ki ti ne pripadajo.

Danes nisem več tako prepričana v to.

Vsako od teh občutji ima še vedno

 vsaka svojo neskončnost;

a počasi spoznavam,

da je mogoče le res,

da jim le ljubezen podari tisto ožarjenost,

nevidni sij

popolne predanosti trenutku.

When the days slip

further into the past,

they get covered

with a thin veil

or a colored glass.

As they reapear

from a memory

they seem different;

warmer, softer, kinder.

I see you, as I see me.

We are not us anymore, you see,

yet we seem closer now

to what we were before.

When the days slip

further into the past,

they slowly slip

into a matching frame

at long, long last.

ko zjutraj sedim za mizo,

gledam v prazno skodelico kave

in se sprašujem,

bi si privoščila še eno?

moja glava le stežka dojame,

da se je dan že zdavnaj začel

in da bi se meglice v moji glavi že lahko razpihale,

prav tako kot se je pred njimi že razpihala

ljubljanska megla.

razmišljam o življenjih ljudi,

ki jih ne poznam,

o nedotakljivi in nepredvidljivi prihodnosti,

kako bi lahko bilo in ali bi res želela, da bi bilo,

preden se zavem,

da so to misli za večerne ure,

ko se ti glava počasi pogreza v blazino,

ne pa za dopoldanske,

ko večina ljudi razmišlja,

kaj bodo jedli za kosilo.

vsakič ko spijem jutranjo kavo,

si želim,

da bi si lahko privoščila še eno.