Danes se ji ne da igrati. Najrajši bi zaspala, ji švigne skozi misli, ravno preden dirigentka zamahne v uvodni takt uverture. 'M, zberi se, tako ne bo šlo.' Kar naenkrat jo zagrabi panika, njene misli niso niti približno skoncentrirane na note pred sabo, izmuzljive so in silijo tja, kamor ona noče.

"Speak softly! Be on your guard! We are watched with eye and ear.Oh what joy, in the open air. Freely to breathe again! Up here alone is life. Speak softly! Be on your guard! We are watched with eye and ear."

Eterični zbor na koncu prvega dejanja jo spet privede k njenim čutom in v stik z glasbo, z mirom, ki veje od nje. Na polovici opere končno čuti, da se ima v oblasti. Ne ve, kako ji je uspelo priti do tja brez večjih kiksov. Še ena priložnost, ko se lahko zahvali letom izkušenj in mišičnemu spominu.

Med arijami opazuje svoje kolege. Kakor jo znajo živcirati, je to eno od bogastev igranja v orkestru. Opazovanje in vpijanje energij, ki jo oddajajo ljudje medtem, ko so potopljeni v glasbo. Nič ni bolj iskrenega in živega od tega, in to bo vedno ena njenih najljubših stvari.

Končati koncert je zanjo kot, če bi prišla izpod gladine vode, kjer se je s škrgami brezčasno potapljala. Kot riba na suhem, bi rekli.

Ko traja aplavz ona še srka zadnje učinke tega magičnega potapljanja, potem pa se sprijazni z realnostjo; treba je na suho.

Na koncu se zahvali svojemu pult-kolegu, ki se ji, kot vedno, prijazno in široko nasmehne, medtem ko tudi ona z zadovoljnim nasmeškom reče: Samo spat bi šla. 

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]