Dolga vrsta se vije, vse od vstopa na Eurostar platformo, čez carinski pregled, kamor pogled ne sega več. Občutek je, kot da bi bili na letališču, pa je le londonska postaja St Pancras.

Čas je za vrnitev v Pariz. Kot da bi bil en dan v opečnatem mestu dovolj za njene radovedne čute. Službeno potovanje je posebna stvar, čeprav ona o njem težko razmišlja na ta način. Konec koncev živi tako, kot si je le redko upala sanjati.

Zdaj že čaka v vrsti, pred živahnimi uslužbenci Pret - a - Mangerja, ki so za četrtkovo jutro neobičajno razposajeni. Okoli nje žuborijo zvoki postaje, ki jo še kar držijo v jutranjem transu - v nagli poti iz hotela še namreč ni popila jutranje kave. Po eni strani ji ta zaspanost kar prija; tako se lažje izogiba svoji anksiozni naravi, ki se ponavadi prebudi skupaj z drugo ali tretjo skodelico kave. V nekem momentu se je vseeno treba zdramiti.

Z macchiatom in ingverjevim napitkom v roki, oprtana s kovčkom, nahrbtnikom in violino, se prebije na prost sedež, nekje v kotu čakalne sobe. Ta jutranja brezbrižnost za svet okoli sebe in nemoteno opazovanje ljudi sta prav tisto, kar v tem trenutku potrebuje.

Ker je do odhoda še dobra ura, iz torbe potegne sveže kupljeno knjigo. Z lahkoto se potopi vanjo.

"... I began to realize that what I needed was enough of the right things. The light and the sky and balcony were the right things. My children finding their way through the new story, starting to shape it and make it their own and being in close contact with their father, all of these were right things ... Not having a place to write was the wrong thing. ... " *

Nekje sredi teh stavkov, ko se ob njih zamišljeno zastrmi čez čakalnico, se pred njo prikaže nekam znan obraz. Najprej malo zamegljen, potem pa.

" Bonjour! Tu vas aussi prendre le train pour Paris? " Še vedno zmedena in malo omotična pogleda mladega temnolasega fanta. "Oprosti, bi lahko ponovil po angleško?", reče v angleščini. Obraz ji je znan, pa ga vseeno ne ve kam uvrstiti. "Seveda! Ti si del naše produkcije, z zborom accentus? " "Sem. Kaj pa ti? Kaj že odhajamo?" " Ne, ne, ne mudi se. Asistent režiserja sem, pa rad poklepetam s kom od ekipe," se toplo nasmehne fant. 

Med pogovorom prsti počasi zaprejo rumeno knjigo. Zanjo bo še čas na vlaku, v dolgem podmorskem tunelu, ko bo kratko srečanje le še živahen spomin, dokaz spontanosti bivanja, misel, ki ji bo - vsaj za nekaj časa - potegnila usta v zadržan nasmešek.

*povzetek iz knjige The Cost Of Living, avtorice Deborah Levy 

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]