Resnica leži na dnu steklenice rdečega, pravijo Francozi. In včasih je res tako. Še posebno, ko si priznaš, da ti je za ljudi malo manj mar, kot si se dolgo trudil, da bi ti bilo in ko imaš kljub temu enega najlepših večerov zadnjih tednov. Družbo pa ti poleg kolegice dela perfektno pitna steklenica rdečega Bordeauxa.

Luxemburški vrtovi v pozni pomladi, ki se po vročem dnevu pripravlja na nevihto, je eno lepših doživetij Pariza. S svojimi zelenimi stolčki, ki parku dodajo poseben karakter sproščene urejenosti, je pravi prostor za pogovor o vsem in ničemer.

Tja je prisopihala, zaprašena, po celem dnevu hoda po Versaillskih vrtovih, ki so jo začarali, s svojo baročno predimenzioniranostjo, a hkrati okusnostjo; s svojo grandiozno intimnostjo so ji več kot enkrat vzeli dih, in jo pripravili do smeha - obdano z baročnimi vrtovi in gozdovi, kipi in vodnjaki, medtem, ko se je iz krošenj razlegala francoska baročna glasba. Počutila se je doma in lahko bi sedela in se sprehajala ure in ure.

Ko je prispela v mesto se je nebo že vidno in hitro spreminjalo iz svetlo modre v temno sivo. V zraku je bilo čutiti vonj prihajajoče nevihte, in olajšanja, ki pride z njo, a punci sta si mirno, predvsem pa veselo natakali vino, rezali sir in grickali korenčke s humusom. Dve mladi Slovenki, ki ju je pot po nepričakovanih ovinkih pripeljala v Pariz in skupaj. Ko sta natakali prvi kozarec, se jima je mimoidoča gospa, verjetno na begu pred dežjem, široko nasmehnila: Bon appetit! in mirno nadaljevala korak.

Medtem, ko sta obdelovali bolj osebne in malo čenčaste teme, sta začutili kaplje. Najprej eno, to še gre, potem pa štiri zapored, mogoče pa je čas, da se spravita. Medtem, ko sta v torbe basali kozarce, steklenico in njune prigrizke, je par ljudi še mirno sedelo. M jih je malo z zavidanjem opazovala. Mogoče je bil dež prav tisto, kar so si v tistem trenutku želeli. Intimnost, za trenutek izpraznjeno mravljišče ljudi in hrup, ki ni povzročen iz strani človeka in v resnici ni hrup, ampak pomirjujoča zvočna kopel.

Tekli sta proti najbližjemu metroju, radostni, ker to je moč nevihte. Da ti vedeti, da obstajaš, nikjer drugje kot tukaj in zdaj. Da ti moč, da se pokažeš za odtenek bolj resničnega, da si snameš kakšno masko več, še posebno, če te nevihta ujame in malo zmoči. Za trenutek predaš kontrolo in dobiš občutek, da je vse mogoče.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]