V sloviti latinski četrti Pariza, par ulic stran od rečnih bregov in skrita pred hordami turistov, ki se dve ulici stran trejo okoli Notre Dame in Shakespare and Company, se nahaja mala knjigarna angleških knjig, The Abbey Bookshop. Njen lastnik, kanadčan Bryan, ne več tako rosnih let, kateremu se življenje v tem brnečem mestu odseva na obrazu, se je ravno vrnil čez Atlantik; potovanje tja in nazaj je opravil v petih dneh, a to mu ne preprečuje, da se ne bi odzval pobudi prijateljev in večer preživel, tako kot mnogoter drugi, ob vinu in pikadi, kje drugje, kot tik pred svojo knjigarno.

Bryan je potoval domov na sestrino željo. Pred enim tednom je ob dveh zjutraj prejel klic, da se bosta s partnerjem poročila. To ni bil mlad par, pač pa človeka, ki sta skupaj preživela vsa svoja zrela leta. Bryan ni mogel verjeti, čemu bi se zdaj želela poročiti in čemu ga kliče le dva dni pred poroko. Kot bi vedela, da ga bo v obisk najlažje prepričala v spontani naglici.

Naslednje jutro je brez razmišljanja kupil letalsko karto in čez devet ur je že sedel na letalu Air Canada, v smeri Toronta. Ni se niti dobro spomnil, kdaj je bil nazadnje v domačih krajih. Ni se še spraševal ali je pripravljen srečati znane obraze. V njem niso videli Parižana in umetnika v disciplini joie de vivre, katerega odsev je videl sam, ko se je pogledal v ogledalo. Ne, v njem so videli dobrega starega Bryana, družinskega šaljivca, odmaknjenca, ki je vedno za kanček preveč sanjal.

Po pričakovanjih ga sestra ni pričakala na letališču. Poklical je taxi, med vožnjo pa se zatopil v Borgesove Labirinte, da mu ne bi bilo treba ob pogledu skozi okno obujati preveč spominov. Konec koncev je prišel sem zaradi sestrine poroke, nič več. 

Izkazalo se je, da je bila poroka čisto legalne narave. Seveda je to imelo smisel, saj je poznal svojo sestro in sentimentalnost ni bila ena od njenih lastnosti. Ljudje so se pretvarjali, da so tam, da bi se poklonili dolgoletni zvezi dveh ljudi, a vsi so vedeli, da je to le sekundarnega pomena. 

Kljub temu, ljudje ne bodo nikoli zamudili priložnosti, da pregrešno zapravljajo in si privoščijo kozarec šampanjca preveč; pa naj bo razlog kakršenkoli. Tudi Bryan se je držal tega pravila; konec koncev se je temu moral zahvaliti, da je večer minil v sproščenih izmenjavah komplimentov, anekdot, ki so jih vsi navzoči že prevečkrat slišali in da se ni preveč obremenjeval, če nekaterih obrazov ni uspel povezati z dogodki iz spominov.

Ko se je na letalu vračal nazaj, je bilo srečanje že davno za njim. Ob menjavi leta, na letališču v Frankfurtu, je kupil celo vrečo tradicionalnih prest. Zvečer bodo prišle prav, ko jih bo ob humusu, olivah in vinu, ponudil svojim ekspatskim kolegom. Kot neštetokrat bosta lahkotno druženje in tiho razumevanje spremljava ob sončnem zahodu v tem slikovitem mestu.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]