Do lune in nazaj

V najeto majhno hiško v Barilochah sva prišla v petek. Pregreta, opečena od sonca, jaz čisto šibka, saj me je zadnjo noč najinega štiri-dnevnega hajka prijela slabost in sem ponoči bruhala. Zato mi je zadnji dan hoje, na srečo le dve uri, nahrbtnik nosil Šimen, sama nisem zmogla. Komaj sem se premikala, naravnost je še nekako šlo, navzgor pa kar težko. Tako sva hodila zadnji dan, vse od vznožja vzpona Lagune Negre, do izhodišča v Colonii Suizi. 

A najina pot se je začela veliko prej, deset dni prej, ko sva se z avtobusom odpeljala iz Bariloch do Pampe Linde. Od tam sva se - po hitri kavi, stranišču in nekaj selfijih - odpravila v divjino. Po dolini gor, ob reki Alerce, ki priteče naravnost iz ledenika Alerce, strmo v breg in sva prispela, po dolgi in kar naporni poti, do Paso de las Nubes in koče Refugio Agostino Rocca. Sedlo je bilo ovito v meglo, kot bi pričakovala po imenu in prva stvar, ki sva jo ugledala je bil velik ptič, ki je mirno stopical po ograji. To je bilo prvič, da sva ugledala carancha, velikega ptiča, ki pa se vede precej domačno in ga lahko najdeš povsod, kjer so ljudje in posledično lahka zaloga hrane. Ker pri nas tako velikih ptičev ni, sva bila očarana.  Koča je zgledala zanimiva, drugačna od teh, ki smo jih vajeni v Alpah. A vseeno naju ideja, da bi tam prespala ni ne vem kako prepričala, saj je bila ura šele štiri popoldan. Ker razgleda zaradi goste megle ni bilo, sva se vsedla in začela delati načrt za naprej. Tudi signala nikjer v naravnem parku ni, zato sva se zanašala le na prenesen zemljevid v aplikaciji na telefonu.

Na poti navzgor sva opazila znak za Pernocte -  prostor za prenočitev brez kakršnihkoli storitev. To nama je takoj padlo v oči, saj sva imela s sabo šotor in sva ga želela  čimprej uporabiti. Vedela sva, da se bova morala naslednji dan še enkrat vrniti v breg, saj sva želela hajk podaljšati do ledenika Alerce, a tisti dan ni bilo več časa za vse in ni se nama zdelo, da bi nama primanjkovalo kondicije.

Po hitrem čaju v koči, kjer se nama je potrdil vtis, da nama vzdušje v koči ne odgovarja, in parih slikah in pogledih v dolino, ki so se počasi razpirali, sva krenila nazaj v dolino.

Pot je minila hitro, saj nama je bila že malo znana, malo sva bila tudi slabe volje in ko sva prispela do tabornega prostora, sva vsa srečna začela postavljati šotor. Postavljanje tabora je obema ljubo opravilo in zatopila sva se v obešanje oblek, prižiganje gorilnika, natakanje vode, postavljanje šotora, napihovanje podlog. Medtem, ko se nama je na gorilniku kuhala večerja - kokošja juha z rižem - sva se šla umit v ledeno reko. Kakšno doživetje! Sredi divjine, s pogledom na gorovje ledenika, popolnoma sama, ob deroči, kristalno čisti reki. Čista sreča. Noter sva morala večkrat, da sva se lahko vanjo postopno potopila skoraj cela, kar nama je na koncu (meni vsaj za kakšno sekundo) uspelo! 

Večerja je zatem še toliko bolj teknila in prav tako spanec. Spala sva že okoli devete ure zvečer. Naslednje jutro naju je zbudilo sonce; kazal se je dan z lepšimi razgledi. In prav te sva dobila. Ponovna pot v breg naju ni prestrašila, četudi sva se na pol poti že dobro znojila, občudovala sva poglede in gozd okoli naju in ko sva ponovno prišla na Paso de las Nubes, naju je čakala neverjetna nagrada. Razgled, kakršnega včeraj ni bilo niti slutiti, se je bohotil pred nama. Zelena dolina, na koncu nje ogromno jezero Lago Frias, za njim pa verige gora verjetno že na čilenski strani. Na levi strani ledeniki! Zadaj se je skrival Tronador. Pod njimi desetina mogočnih slapov. To je res kraljestvo voda. Kraljestvo kondorjev, in voda. Tudi kondorji so nama naredili celo predstavo. Kakšne deset jih je bilo in jadrali so nad dolino. Kako noro jih je bilo gledat, kar skakala sva od sreče. Ko gledaš kondorje, ali ledenike, ne moreš, da ne bi obstal odprtih ust. 

 Po popitem pivu na žgočem soncu, sva se odpravila naprej v hrib in razgledi na ledenike Tronadorja so bili z vsakim korakom bolj osupljivi. Hodila sva po kamnih, se upirala vetru, dokler nisva po kakšni uri in pol hoje prišla do ledenika Alerce in v daljavi gledala vrh Tronadorja. Poseben občutek je stati ob ledeniku, tej gmoti ledu, žive vode, ki se stalno topi in spreminja. V meni vzbudi še večje strahospoštovanje kot gora, saj deluje tako blizu, otipljiv in živ in vzvišen hkrati. Krhek in neizmerno mogočen. Daje življenje, a če mu stopiš preblizu, ga ravno tako hitro vzame. Stala sva ob ledeniku, ga občudovala in se hkrati branila ostrega vetra. Nato sva se spustila nazaj dol.

Pri majhni laguni sva našla rahlo zavetje, si odpočila in skuhala kosilo. Makaroni so bili malo klavrni in so se slabo skuhali, saj gorilnik na močnem vetru ne more delovati optimalno, a so ob mogočnih razgledih okoli naju - Andi so se razprostirali na čisto vse strani - zadostovali, najini duši pa sta se kljub temu smejali.

Ker sva imela stvari sabo za kakšen teden, si pri hrani nisva mogla privoščiti luksuza. Namesto omakic sva računala na razglede in izkušnjo, ki gorski kuhinji vedno doda posebne vrste začimbo.

Ko sva zdaj hitreje premagovala kamnit breg, sva na neki točki na ledeniku videla hoditi ljudi. Malo nama je bilo žal, da to nisva midva, sva pa na namišljen seznam želja dodala še eno. Pot dol je bila lažja, čeprav so začele rame boleti od težkega nahrbtnika. Vseeno naju je delal lahke razgled kondorjev, slapov, jezer in ledenikov, za katerega se v to smer nisva rabila obračati.

Pri koči se tokrat nisva ustavila, malo bi naju že čudno gledali, sva si mislila in se vsedla na zelenico v okolici sedla Paso de las Nubes. Od utrujenosti se nama je že samo smejalo in hecala sva se, da bi do tabora hitreje prišla, če se malo skregava. Prejšnji dan sva bila namreč v burni debati in do vznožja vzpona sva prišla kot bi mignil. Ker sva se imela lepo, sva se navzdol odpravila počasi in četudi sva se po istem bregu zdaj spuščala že četrtič, nama ni prav nič manjkalo. Patagonska divjina nama je - dobesedno - pihala po duši.

Ko sva prišla v isti tabor kot prejšnjo noč, sva postavila šotor, dala sušit obleke, se skopala v ledenem potoku Alerce, skuhala večerjo - babičina juha z rižem in dvojni ramen - luksuz! - in že zgodaj vsa srečna zaspala. 

 Naslednje jutro sva se zbudila s soncem ali pa še malo pred njim in se počasi spravila. Zdaj nama je bilo pospravljanje šotora že skoraj rutina, čeprav sva ga pospravljala šele drugič. Kako hitro človek pade v preprosto rutino, ko se odpravi hodit za več dni. Ta del postavljanja in pospravljanja tabora postane skoraj meditativen, pomirjujoč in v nama vzbudi zadovoljno ravnotežje. Ko sva vse spakirala, sva se, tokrat jaz kar v kratkih hlačah, saj je zgodnje sonce obetalo topel dan, odpravila v Pampo Lindo. Pot do tja pa se je izkazala za daljšo, kot sva imela v spominu. Vseeno sva v dobrih dveh urah prispela do lepe doline in moje druge kave tistega dne. 

Vsedla sva se v kočo, naročila kavo, izotonik in korenčkovo torto. Želela sva si malo odpočiti, potem pa pot še za kakšni dve do tri ure nadaljevat do vznožja Tronadorja, kjer stoji gostilnica, ki jo ima v oskrbi moja sestrična, stoji pa že odkar jo je tam postavil moj ded. Na telefonu sva prižgala igro 'ptičkov' (igra, kjer ptičke zbiraš, hraniš in postavljaš v njihova okolja), kmalu pa naju je zmotila glasna glasba, ki ni imela veliko veze z goratim rajem vse okoli naju. Vse bolj nejevoljna sva naročila še en kos odlične torte, malo počohala hišnega psa, se mimogrede pogovorila z oskrbnikom koče in že sva bila nazaj oprtana z nahrbtniki, jaz pa s svojo po novem nepogrešljivo bambusovo palico v roki.

Pred nama se je hitro odprl mogočen pogled. Tronador, kot da bi sedel na prestolu - svojih petih ledenikih na argentinski strani. Na drugi, čilenski, naj bi jih bilo še šest. Kljub lepemu pogledu in tisočletnemu gozdu ob poti, pa hoja po makadamski in prašni cesti ni bila najlažja. Mimo so vozili avtomobili in nama pesek porivali v nos, oči in usta. Napredovala sva počasi, po poti pa se je Šimen zanimal za sestavo moje žlahte, da bi si jih prej zapomnil in prepoznal. Odštevala sva kilometre, ki so kar počasi minevali, z njimi se je pa stopnjevalo moje navdušenje nad tem, kar naju je čakalo.

Preden sva prišla do črnega ledenika - Ventisquero Negro - sva pred vzponom počila pri belem potoku - Arroyo Blanco. Pila sva, strmela v vodo in odigrala par rund ptičkov. Vseeno pa še nisva bila na koncu. Zagrizla sva v kolena, se povzpela po tečnem makadamu in kmalu prišla do umikajočega ledenika. Vsako leto je izrazito manjši, in prav čudno je gledati nekaj tako velikega, ki pa ni večno, ampak pred tvojimi očmi kopni in umira. Nad njim padajo slapovi in se zgoraj lesketajo njegovi matični ledeniki. Vsake toliko se sliši grom, a pravi padec ledu je težko ujeti z očmi, saj hrup pride do ušes v dolino nekaj sekund za pogromom. Zato odprtih ust stojiva in strmiva kar lep čas, preden začutiva željo, da bi se premaknila naprej. 

Po nekaj obraznih portretih in samosvojem čudenju vsakega od naju, sva se odločila, da greva do najine končne postaje tistega dne.

Sonce v Patagoniji je res močno in začenjala sva ga čutiti na najini zimsko beli koži. Odpravila sva se naprej, tokrat z novo energijo v nogah, nakar se je mimo naju pripeljal bel kombi, potrobil in ustavil. Prepričana sem bila, da bo v njem sedel Niko, Marjanin mož, ki z njo upravlja gostilnico. A motila sem se. V njem so sedeli stric Matjaž, teta Marta, dva bratranca in kopica njihovih otrok. Ti so skočili iz kombija in se nama vrgli v objem. Še prej pa me je vsa vesela objela Marta, ki kar ni mogla verjeti svojim očem. Jaz pa nisem mogla verjeti, da so naju prepoznali! Prejšnji dan so pod Tronadorjem praznovali Matjaževo šestdesetletnico in so se ravno odpravljali na izlet po dolini Pampi Lindi. Po tem veselem, presenečenja polnem srečanju, smo se poslovili, saj so rekli, da se vrnejo. Midva sva bila že zelo potrebna tuša in toplega obroka. 

Ob prihodu do gostilnice me je zajel občutek, kot da bi en del mene prišel domov, pa čeprav tako daleč od pravega doma. Z Marjano, Magdo in Nikom smo se srčno objeli, dali so nama za jesti in kmalu sva že iskala prostor za šotor, ga postavljala, prala obleke in se tuširala. Potem sva lahko počasi zadihala in se okoli šeste ure, ko so turisti odšli v dolino, vsedla k mateju in čaju skupaj s sestričnama. Posebna, mirna energija veje pod slapovi ledenikov Tronadorja - Gromovnika, ali Anona, kot so mu pravili staroselski domačini. Drevesa nežno šepetajo, čutiti je, kot da si v varnem zavetju nečesa pristno divjega.

Po večernem druženju s celotno družino sva se z veseljem odpravila spat, čeprav sama tisto noč nisem z lahkoto zaspala. Poleg polne lune in živahnega večera, me je prevevalo navdušenje nad tem, kam sem končno prispela. Na izvirni kraj stoterih zgodb iz otroštva.

 Pod Tronadorjem sva preživela še dan in pol, ki nama je prijal, da sva prišla k sebi in naredila plan za naprej. Povzpela sva se na hrib Piedra Perez, kjer je moj oče v mladosti treniral, pa slap Garganta del Diablo, počivala, se pogovarjala z družino - ko niso bili zaposleni z delom - in opazovala otroke, ki so si dolge dneve zapolnili po svoje. Mala Anto - Marjanina najmlajša - nama je še posebej prirasla k srcu s svojo otroško radovednostjo in pripovedovanjem v dvojezičnem otroškem jeziku. Bil je perfekten način za ponotranjit prostor in ga doživeti v miru in na svoj način. Spet sva občudovala ptice, carancho, pa tapaculo in še par drugih, katerih imen se ne spomnim. Sprehajala sva se ob potoku in uganjala norčije.

Šimen je celo jutro preučeval vreme in zemljevid in na koncu izdelal načrt. Glede na to, da sta naju čakala dva dneva slabšega vremena in nato izboljšanje, je bila najina najboljša izbira Sendero de las 5 lagunas. Po njej naj bi v štirih dneh hoje in kampiranja v divjini peš prispela nazaj do Bariloch. Vreme se je proti večeru že skisalo in zgodaj sva šla spat z načrtom, da se naslednje jutro spet odpraviva na pot. Dosti sva mirovala, spet sva čutila željo po odkrivanju, naporih in divjem kampiranju. Svoji opremi sva zaupala, da bo v ne premočnem dežju, opravila svoje. Zaspala sva ob spremljavi dežnih kapelj in z novo vznemirjenostjo v srcu.

ko odhajam v gore, odhajam na srečanje s svojo minljivostjo.
če imam srečo, me gora spusti skozi, nazaj v življenje, 
če je nimam, srečam smrt.
a brez dvoma sem že v gorah na pol poti v raju, tako ali drugače.

kajti - 
gora je kraj,

kjer srečam boga v njegovi najbolj pristni obliki;
                                    pojavi se v občutku brezčasja, čisto otroški radosti, miru, Tišini,                                                            lepoti, ki polni duha, v strahospoštovanju do tega kar me obdaja                                           in v neskončni Skrivnosti življenja.

gora je kraj, kjer sem najbližje svoji minljivosti. 

                                                                    en korak kipim od življenja,                                                                     v naslednjem me mogoče več ni.

A huge summer storm broke out this evening. The air was yellow, like it would be full of Saharian dust, the wind was blowing and large quantities of water were dropping through the trees all the way to the ground. I was just finishing my practicing for the day, but had to stop – although I thought Tartini sounded really nice in this kind of weather –, go to the balcony and watch this wonder.

I just sat there, with my fizz drink and salted nuts, watching perfectly beautifully messy storm unravel. 

Why can’t our own, human messines, anger and all that is unpleasant be so interesting and even calming to watch?, I thought.

I remembered how I usually sat here outside on the balcony, looking up the perfect sky, the sunset. And how I would always find things that are lacking. Some unachieved ambition, or a crack in a really wonderful friendship. The lack of companionship that should accompany the serene evening.

But today, on a stormy evening, what I had was enough. It was rich and satisfying.

It’s the same everywhere I look. The more perfect the situation, the more unsettling it feels. Real life awaits in the challenge, waiting for me to tackle it. Beacuse after the storm, even if we don’t want it to happen, we always breathe a little lighter. Maybe because we survived. But mostly, because storms freshen the stuffy, perfect, suffocating summer air.

Vreme te dni v Parizu je shizofreno. Mrzel veter, ki se meša s toplim zrakom in vročimi pomladnimi žarki sonca. Pot od hotela jo vodi mimo nakupovalnega centra, mimo skladiščnih vrat, kjer vsakič zadrži dih, saj izza njih prihajajo neprijetne vonjave. Prečka cesto, mimo brezdomca, s katerim se po enem tednu pozdravita že kot stara znanca, 'bon journee! bon weekend!', si izmenjata pozdrave, sonce jo zagreje, ko hiti mimo kolesarjev in tekačev, ki jih na slikoviti poti ob Seni ne zmanjka; izgleda, kot da se s hektičnim in neustavljivim načinom življenja, ki ga človek začuti v centru Pariza, lahko soočiš le, če ves ta pritisk iztisneš skozi tek, hitro hojo, poganjanjem. 

Spusti se na leseno brv ob reki, opazujoč ladje, parkirane na rob reke. Ena je bolj zanimiva od druge in sprašuje se, kakšni ljudje bivajo v njih. Ali je ta ladja vikend za nekoga, ali pa le prostor za zabave, mogoče stalen, luksuzen ali pa le s težavo vzdrževan dom? V nekem trenutku jo ujame roj mušic, nato pa ji pogled pritegne čudovita bela cvetlica, ki spominja na marjetico in že se izgubi v zeleni goščavi pomladnih bujnosti.

Pa se že znajde nazaj ob glavni cesti, kjer trušč vozil zmoti njeno omotico opojnih vonjav. Malo naprej ob poti, na strehi ladje, zagleda skupino ljudi, ki se pripravljajo na nedeljski piknik, dobro so opremljeni, še žar imajo. Konec koncev je nedelja. Veliko gradbišče na otoku sredi reke je danes tiho in lahko si predstavlja, kako bo, ko bo ta zdaj šele nastajajoča stavba le še skupek ruševin, iz katerih bodo štrlele železne palice, kjer se bo slišal odmev tekajočih podgan in kapljajoče vode. Prav tako kot zdaj. Na zadnjem delu nabrežja, preden prispe do koncertne dvorane, se ljudje sončijo, berejo, strmijo v telefone in tako ali drugače preživljajo dan, ki je namenjen polnjenju baterij. Stopi čez most in že sreča par kolegov in senzorični sprehod oči, misli, vonjav in nog se prekine.

Kot vsak drugi dan stopa po poti, proti impozantni stavbi na otoku sredi reke Sene, kjer se že navidez neštetotič zbirajo člani orkestra. Počasi bo šlo zares in bo njihovo igranje spremljala tudi budna pozornost publike.

Ko prispe pod stopnišče pred zadnjim mostom, na stopnicah zagleda znan obraz. Orkestrskega kolega, violinista, radoživega Italijana, s katerim vedno rada pokramlja v obema ljubem jeziku. Opazi, da je tokrat še posebej premišljeno opravljen. Temno modra obleka, s srajco, brezrokavnikom in jopičem, pa temnimi elegantnimi čevlji. Ko ga dohiti, si vzame slušalke iz ušes in jo radostno, kot ponavadi, pozdravi. "Ciao, M! Come stai?" Skupaj nadaljujeta pot čez most. M pohvali njegovo obleko. "Gre danes za kakšno posebno priložnost?" ga vpraša. E ji vzneseno začne razlagati. "To ni obleka! Tale jakna je stara že 25 let, hlače, ki so pasale zraven, so se mi uničile. Tako sem šel k dobremu prijatelju krojaču in ga prosil naj mi najde hlače, ki pašejo k suknjiču. Tale brezrokavnik je še od moje poroke. 25 let!! In ti čevlji, prav tako iz moje poroke, a takrat jih je nosil moj oče, naj počiva v miru. Ampak so izredno lahki, poletni čevlji, čeprav elegantni. Kakorkoli, hvala za opazko," konča monolog, z nasmeškom na obrazu. Tudi ona je zadovoljna, ko vidi veselje nekoga, ki zna na navidez povsem navaden dan, nositi na sebi celo paleto premišljeno izbranih zgodb.

Po zadnjih akordih odigranega zbora, se dirigent zadovoljno nasloni na svoj sedež in z nasmehom v očeh reče; andiamo a pranzo! Kot vsakemu Italijanu, je tudi njemu prosti čas, svet čas, prav tako kot delo; če pa vključuje hrano, pa se njegova vrednost še poveča. Razposajeni vstanemo iz svojih sedežev. Do kosila je še dobre pol ure. Čas je, da odložimo instrumente v svoji sobi velike vile San Fermo, in vsak odide bogsigavedi kam.

Sama v sobi nimam kaj dosti početi, razen, da grem lulat, umijem roke in si rahlo popravim ličila. Odločim se oditi v preddverje. Že na poti po stopnicah navzdol zaslišim trkanje žogice, sem in tja, sem in tja. Ko vstopim v skupno sobo vile, ob nogometni mizi že stojijo štirje kolegi in zavzeto sledijo žogici, od rdečega do modrega vratarja. Igra me posrka, enkrat ko stojim ob mizi, ne morem odtrgati pogleda in vsak zadetek vzbudi radost. Kljub moji zadržani naravi, se ob igri razživim. Ko končajo igro, je do kosila še petnajst minut. Dai, Mojca, giocchi anche tu! Ob vzpodbudi poprimem za ročke tudi jaz. 

Kmalu sledi prvi zadetek, iz branilčeve - moje- strani. "Mamma mia, Mojca!" vzklikne Giulio, pionir namiznega nogometa v našem orkestru in zares zastrašujoč napadalec. Z vsakim udarcem igra postaja intenzivnejša in čeprav se točke nasprotnikov hitro nabirajo, tudi sama uživam čisto v vsakem udarcu. Nenadoma se na vratih pojavi Filippo, a pranzo!, zavpije, kar pomeni, da je hrana pripravljena. Brez pomisleka spustimo ročaje in se odpravimo v jedilnico.

Do konca tedna se navdušenje nad igro samo še stopnjuje in igranje namiznega nogometa - calcetta - postaja skoraj tako pomembno, kot igranje Bachovega pasijona. Treba je napredovati, se izboljšati, premagati, se zabavati. Prav vsak hoče biti del tega. Prav vsak se na neki točki preizkusi. Večeri in pavze pred obroki minevajo v znamenju te dramatične igre. Na koncu se nam pridruži celo zbor in izkaže se, da sta v njihovih vrstah dva prvaka. Tudi mi imamo dva - Giulio in Mojca. Ekipi sta sestavljeni, napetost se stopnjuje, za čast skupine gre. Zbor proti orkestru. Kdo bo pokazal večjo zbranost, napadalnost, iskrivost, koncentracijo? Okoli mize se naberejo gledalci, prava množica glasbenikov, ki igro jemljejo neizmerno resno. Navijanje se stopnjuje in s tem tudi živci igralcev, vsake toliko iz Giulia pride vzklik Mamma mia, Mojca, in vsake toliko iz mene obupan vzklik, ko mi neustrašni zborist zabije žogico, ki je ni mogoče ustaviti. Igra je tako izenačena, da pridemo do penalov. Kakšna nervoza! 

Na koncu slavi orkester. Vsa iz sebe objamem Giulia, neprekosljivega soigralca, on pa že gleda, kje se skriva njegov Aperol.