Po zadnjih akordih odigranega zbora, se dirigent zadovoljno nasloni na svoj sedež in z nasmehom v očeh reče; andiamo a pranzo! Kot vsakemu Italijanu, je tudi njemu prosti čas, svet čas, prav tako kot delo; če pa vključuje hrano, pa se njegova vrednost še poveča. Razposajeni vstanemo iz svojih sedežev. Do kosila je še dobre pol ure. Čas je, da odložimo instrumente v svoji sobi velike vile San Fermo, in vsak odide bogsigavedi kam.

 

Sama v sobi nimam kaj dosti početi, razen, da grem lulat, umijem roke in si rahlo popravim ličila. Odločim se oditi v preddverje. Že na poti po stopnicah navzdol zaslišim trkanje žogice, sem in tja, sem in tja. Ko vstopim v skupno sobo vile, ob nogometni mizi že stojijo štirje kolegi in zavzeto sledijo žogici, od rdečega do modrega vratarja. Igra me posrka, enkrat ko stojim ob mizi, ne morem odtrgati pogleda in vsak zadetek vzbudi radost. Kljub moji zadržani naravi, se ob igri razživim. Ko končajo igro, je do kosila še petnajst minut. Dai, Mojca, giocchi anche tu! Ob vzpodbudi poprimem za ročke tudi jaz. 

 

Kmalu sledi prvi zadetek, iz branilčeve - moje- strani. "Mamma mia, Mojca!" vzklikne Giulio, pionir namiznega nogometa v našem orkestru in zares zastrašujoč napadalec. Z vsakim udarcem igra postaja intenzivnejša in čeprav se točke nasprotnikov hitro nabirajo, tudi sama uživam čisto v vsakem udarcu. Nenadoma se na vratih pojavi Filippo, a pranzo!, zavpije, kar pomeni, da je hrana pripravljena. Brez pomisleka spustimo ročaje in se odpravimo v jedilnico.

 

Do konca tedna se navdušenje nad igro samo še stopnjuje in igranje namiznega nogometa - calcetta - postaja skoraj tako pomembno, kot igranje Bachovega pasijona. Treba je napredovati, se izboljšati, premagati, se zabavati. Prav vsak hoče biti del tega. Prav vsak se na neki točki preizkusi. Večeri in pavze pred obroki minevajo v znamenju te dramatične igre. Na koncu se nam pridruži celo zbor in izkaže se, da sta v njihovih vrstah dva prvaka. Tudi mi imamo dva - Giulio in Mojca. Ekipi sta sestavljeni, napetost se stopnjuje, za čast skupine gre. Zbor proti orkestru. Kdo bo pokazal večjo zbranost, napadalnost, iskrivost, koncentracijo? Okoli mize se naberejo gledalci, prava množica glasbenikov, ki igro jemljejo neizmerno resno. Navijanje se stopnjuje in s tem tudi živci igralcev, vsake toliko iz Giulia pride vzklik Mamma mia, Mojca, in vsake toliko iz mene obupan vzklik, ko mi neustrašni zborist zabije žogico, ki je ni mogoče ustaviti. Igra je tako izenačena, da pridemo do penalov. Kakšna nervoza! 

 

Na koncu slavi orkester. Vsa iz sebe objamem Giulia, neprekosljivega soigralca, on pa že gleda, kje se skriva njegov Aperol.