Cerkev sv. Nicola je impozantna. V ne-tako-velikem mestu Trevisu se prav presenetljivo bohoti ta velika zgradba, ki pa s svojo velikostjo ne moti okolice. Ko vstopiš noter, te objame s svojo toplino in posrka v svoj volumen. Čeprav si majhen, ta majhnost ne straši, pač pa tolaži.

 

Člani orkestra tja pridemo ravno v času kosila, po dremajoči dvo-urni vožnji z avtobusom, vsak obtežen z vsaj enim notnim stojalom. Danes bo spored malo drugačen, koncert se bo namreč začel ob štirih popoldan, podobno kot pred tristo leti, ko so na veliki petek v cerkvi sv. Nikolaja v Lepizigu prvič izvedli Janezov pasijon Johanna Sebastiana Bacha. Takrat je bil skladatelj prisoten, danes pa le v duhu. Čeprav je naš duhovni in glasbeni vodja tako poln glasbe, ponižnosti in ljubezni, do nas, do glasbe, do krajev, kjer igramo, da bi lahko človek na trenutke mislil, da se duh velikega mojstra skriva tudi nekje v njem. 

 

Vaja je kratka, važno je, da prostor preizkusijo solisti, medtem orkestraši drug za drugim iz rjavih vrečk vlečemo famozne ’panine’, ki presenetljivo tokrat niso tako suhi, kot smo navajeni. Glede na to, da nas v Villi San Fermo pitajo kot prašičke, s skrbno izbranimi primi in secondi piatti, so ti neizmerno suhi in krhajoči se panini, ki nam jih pripravijo za na pot, ena sama žalost, a hkrati nepogrešljiva tema pogovora in hecov, v katerih so moji italijanski kolegi pravi mojstri.

 

Cerkev se do 15.45 napolni in vseh skupaj nas je v tem gigantskem prostoru več kot tisoč ljudi. In čeprav ura sama vpliva na to, da se pol orkestru spi, saj je to ponavadi čas popoldanskega počitka, namesto, da bi bili sto procento skoncentrirani na glasbo, se čarovnija nepričakovano zgodi nekje vmes. Na koncu nismo mi tisti, ki imamo stvari pod kontrolo. Kar naenkrat ima solistka solzne oči, in ne morem si, da ne bi ganila tudi mene, z arijo, ki me vsakič znova presune do dna črevesja, čeprav jo poslušam le na pol. 

 

Po tem, ko izzveni zadnji akord, vse obstoji. Ne diham, le gledam v roke dirigenta, brez vsake misli, prepravljena s tišino, po dvo urnem oceanu izmenjujočih se božajočih in pretresljivih zvokov. Od nenadne tišine se mi zgane duša, ko gledam dirigenta, ki si s počasno kretnjo sname očala in obriše solzo z oči. Tudi zanj, ki ima za sabo štirideset let muziciranja in neprestanega stika s to glasbo, tudi zanj je ta glasba še vedno premočna, premočna, da bi duša vzdržala njeno težo, težo lepote, težo resnice. Čudovite, a težke stvari. Kako naj se en samcat človek sooči z njimi, ko pa so tako zelo večje od vseh nas?

 

Končno, po več kot minuti popolne tišine, se oglasi prvi, rahlo neučakani plosk. Nismo vsi na istem popotovanju. Kmalu množica več kot tisočih ljudi ploska, eni v transu, drugi zamaknjeni s solznimi očmi, tretji veseli, da se lahko postavijo na noge, četrti veseli, da so bili priča svojevrstnemu dogodku. In mi, veseli prav tako, da je glasba spet segla in dosegla, tudi če ni bila vse naša volja. Mi, ubogi posredniki, ki smo še sami pod vplivom nerazumljive lepote.

 

Objamem pult kolega, čustveno in telesno izmozgana, a hvaležna, da me obdajajo tako srčni ljudje.

 

Ko pridemo iz gromozanske cerkve, se dan komaj nagiba k večeru. Čuden občutek, da si že oddelal težo dneva, a dan še ni pripravljen na spanje. To se nam glasbenikom le redko zgodi. Počasi se odpravimo proti avtobusu, vsak obtežen s svojo težo misli, občutkov in notnih stojal. Izkušnja je skupna vse dokler stojimo skupaj na odru, potem je spet vsak zase, in v svoji duši premleva, kaj ga čaka na drugi strani te nedoumljivo čudovite skladbe, kot je Janezov pasijon Johanna Sebastiana Bacha.