Do lune in nazaj

26. maj | Barbadelo - Portomarin

Nov dan začnem pozneje kot ponavadi. Zavestno malo pospim v udobni postelji, počakam, da večina ljudi spakira in se nato začnem pripravljati na pot. Po včerajšnjem celodnevnem druženju, mi bo pasal dan samote in hoje v lastnem ritmu.
Dan se začne megleno, pot vodi skozi galicijske gozdove, ki me še kar ne nehajo navduševati s svojo pradavno energijo. Občutek imam, da prekinjam pogovor dreves, ko počasi stopam po poteh pod njimi. Nič bolj ne umiri duha, kot ponižnost pred nepoznanim, veličino narave.
Ker se mi je prejšnji dan potrdilo, da očitno res ne potrebujem preveč ljudi okoli sebe, se obdam v mehurček samote. Na jutranji kavi spet zasedem prazno mizo, ven potegnem svoj dnevnik, pišem in opazujem meglice, ki se kar nočejo dvigniti. A mir, ki ga ponujajo, mi prija. Ko tako hodim, se zavem, kako dolgo že nisem slišala glasbe. Ker s sabo nimam slušalk, te dni nikoli ne poslušam glasbe, razen kjer nanjo po pomoti naletim. Vse to razmišljanje me pripravi do resnične žalosti, zavem se, kako velik del mojega življenja je prežet z glasbo in da je bistvenega pomena za moje normalno shajanje z življenjem. Z njo se napolnim, potolažim, notranje in zunanje smejim, ona je moj sopotnik v vseh dogodivščinah na katere se podam. V tistem pred sabo zagledam moža, katerega sem že večkrat srečala na poti. Starejši gospod, v modri majici, belo brado in klobukom, vedno hodi v svojem počasnem tempu in si predvaja glasbo naglas na svojem mobitelu. Ne prenaglas, ravno toliko, da jo sliši on. Očitno tudi on časa do časa potrebuje uteho in drugačnega sogovornika od ljudi.  Ko ga počasi kar se le da prehitim, ugotovim, da si predvaja Bachov koral. Ne morem, da mi ne bi šlo na jok. Prav to je bilo tisto, kar sem v tistem trenutku potrebovala. Bachova glasba je za mojo dušo največja uteha in ne morem verjeti, da me je našla ravno v trenutku odtujenosti od okolice.




Po nekaj kilometrih ob poti, še vedno obdani z meglicami zagledam Bobbi. Ustavila se je za kratek počitek in tako se ji pridružim še jaz. Kot vedno najprej obdelava teme, ki se tičejo stanja najinih nog. Ko ji potožim, da me sprednji del meč kar ne neha boleti in upočasnjevati, iz nahrbtnika potegne volnene nogavice in mi jih radodarno poda. Jaz jih ne potrebujem, pravi. Sem jih preveč prinesla s sabo. Ne morem verjeti njeni prijaznosti! Potem še malo pokramljava, pomalicava, vmes ji povem o moji prigodi z glasbo in kako čustveno se počutim ob takem pomanjkanju le te. Povem ji, da sem na Camino nekako pobegnila od življenja, ki se je vedno vrtelo le okoli glasbe, da sem potrebovala odkriti kdo sem brez nje. Nakar reče, mogoče je glasba konec koncev tvoja strast in nič ni narobe, če je zaradi tega tvoja prioriteta. Besede, ki so mi dale misliti. Vedno sem imela občutek, da me ne more ena stvar tako definirati, zato sem vedno podzavestno bežala stran od stvari, ki jo imam najrajše na svetu. A mogoče ni nič slabega, če te na nek način definira. Vse pa je odvisno od tega, kako gledaš na stvari. Mogoče je le ena stvar, kateri želim posvetiti največ svojega časa, ker mi veliko pomeni. A z njo in brez nje sem pa še vedno jaz, Mojca.
Po tem pogovoru mimo pride Ian iz Sarka iz družbe prejšnjega večera. Na hitro se pozdravimo, Bobbi se odpravi naprej z njim, jaz pa se odločim, da si bom zavrtela malo glasbe. Šostakovičev klavirski koncert se tako lepo poda tej melanholični pokrajini.

Ostalega dneva se ne spomnim do podrobnosti, vendar vem da se kmalu odpre in pred nami je čudovit sončen, poletno vroč dan. Ko od daleč zagledam veliko reko, ob kateri je naš današnji cilj, Portomarin, vem, da me čaka nekaj posebnega. To stalno spreminjanje pokrajine je res nekaj čudovitega. Ko prek dolgega mostu prispem v mesto sem že pošteno lačna. Zavijem v prvo trgovino, ki jo najdem, kupim pivo in nekaj hrane za piknik v bližnjem parku. Tam sezujem čevlje, raztegnem razbolele noge, se uležem na travo in uživam v čudovitem pogledu na reko.
Ko si odpočijem je čas za iskanje preničišča. Pot me vodi skozi mesto, do javnega alberga, ki je že kar napolnjen, a najde se postelja tudi zame. Ko prispem do svojega pograda v veliki sobi, ugotovim, da pod mano spita moja znanca, Korejka in njen prijatelj. Lepo je srečati znane obraze, tudi če si se z njimi le enkrat ali dvakrat pogovarjal.
Po tušu in siesti se odločim, da je čas za raziskovanje mesta. Ko hodim proti cerkvi na glavnem trgu, v kavarni zagledam Bobbi, Ramona iz  Barcelone in Anne iz Irske. Pridružim se jim na pivu, saj sonce res močno pripeka. Na ulicah vlada pravo poletno vzdušje, mesto brsti od življenja. Tako kot povsod na Caminu me preseneča, kako mesta izgledajo živa, brez vseh romarjev, sama od sebe, čeprav število romarjev sigurno pripomore k temu, da mesta sploh lahko preživijo.
Po zanimivem pogovoru z znanci se opravičim, saj si želim ogledati glavno cerkev. Cerkev je čudovito hladna, ampak tudi čudovito mirna, prazna, brez pretiranega okrasja, okrašena le s čudovitimi barvnimi stekli, skozi katere se zrcalijo čudoviti žarki. Usedem se v klop, odprem dnevnik in nekaj časa pišem. Tako se res najlažje izrazim, tudi molitve dobijo več smisla, ko enkrat odidejo iz moje glave. Ko dobim še 'obvezni' žig v svojo Camino knjižico, se vrnem nazaj na brsteče ulice.
Vrnem se k mojim kolegom, ki še sedijo pod soncem. Kmalu mimo pridejo Bobbijini ameriški prijatelji, ki nas povabijo na skupno večerjo. Odzovem se vabilu, ker mi družba deluje zanimiva in se za kratek čas vrnem v albergue, da operem svoje obleke in si še malo odpočijem.
Pri večerji se nam pridružijo še Gabor in Sophie, Ian, ter nekaj ljudi, katere sem videla prvič in zadnjič. Bobbi se tik pred naročanjem večerje opraviči in pravi, da potrebuje čas zase in bo zato večer preživela zunaj v parku. Vesela sem, da nisem edina, ki si včasih brez sramu vzame čas zase, ko vidim, da to potrebujem. 
Po večerji, ki mine v prijetnem Camino duhu, se odpravim spat.



27.maj | Portomarin - Palais del Rei

Dan se začne divje. Ko se odpravim iz mesta, že od daleč zagledam reko ljudi, ki se vije čez most. Ne morem verjeti, toliko ljudi na kupu, ne moreš vseh prehiteti, ne moreš toliko zaostati. Ne preostane mi drugega, kot da se pridružim vrsti ljudi. Poleg tega se pripravlja deževen dan. Nekaj časa hodim v tišini, nakar srečam tihega Iana iz Sarka. Oba sva nekako zaprta vase, a se vseeno odločiva, da bova pot nadaljevala skupaj. Zanimiv, redkobeseden možakar, od katerega pa vseeno izvem, da mu je glasba zelo pri srcu. Ko mu povem s čim se ukvarjam, se mu zasvetijo oči in čutim, da se mi malo bolj odpre. To izkušnjo sem imela z marsikom na moji poti in tega ne bom nikoli pozabila. Tudi če včasih pozabljamo, ljudje v večini resnično cenijo glasbo in vsakogar, ki ima privilegij, da njej posveča življenje. Vseeno pa nama tudi na tem področju kmalu zmanjka besed in v tišini nadaljujeva pot, dokler se on ne odloči, da si bo malo odpočil, na Caminu dober razlog, da ostaneš v svojem ritmu in duhu Camina.
Dan se kar ne zjasni in premočeni še kar nadaljujemo pot v procesiji. Po slovesu od Iana pospešim korak v upanju, da se otresem vsaj največje gneče. In mi uspe. Po parih kilometrih, ko vsak romar pade v svoj ritem, se množica razredči in lažje zadiham. Tudi na kapljice dežja se navadim in padem v svoj ritem in misli.
Preostanek dneva mine brez večjih pretresov. Prispem v Palais del Rei, poiščem albergue, tuš, obleke. Lačna ta dan nisem kaj preveč. Nadenem si moje dnevne obleke in alpargate (vedno tako olajšanje za stopala) in se odpravim iskat lekarno, saj mi bo kmalu zmanjkalo compeeda, ki mi rešuje stopala. Skupaj z volnenimi nogavicami, ki neverjetno pomagajo mojim mečam, se je moj korak okrepil. V trgovini kupim pivo in prigrizek in odidem do cerkvice. Pred njo je nekaj zelenja, kar je vse kar trenutno iščem. Mesto mi ni oreveč všeč, moderno, kamnito, brez pravega zelenja. Mašo nekaj časa poslušam od zunaj, preutrujena sem, da bi se jim pridružila notri. Pred vrati cerkve opazim gospoda, ki postavlja šotor, v družbi svojega psa. V svoji podzavestni stereotipizaciji predvidevam, da je klošar, zato se mu prijazno nasmehnem in grem naprej.

Na glavnem trgu še nekaj časa posedim, navdaja me občutek, da sem blizu konca, čeprav imam občutek, da se je Camino šele začel. Čas je za vrnitev v albergue in spanec.


28. maj | Palais del Rei -  Ribadiso del Abaixo

Za ta dan sem na svojem Instagram profilu zapisala misel:


In res je to ena od velikih stvari, ki sem jih odnesla od hoje po tej poti. Kolikokrat se neznancu ali pa tudi bližnji osebi resnično zazremo v oči? Kolikokrat ljudi pogledamo tja, kjer se res skriva njihov pravi jaz in tisti del, v katerem se z vsakim mimoidočim lahko najbolje povežemo? Njegovo dušo, njegov čisti jaz. Brez zunanjih oklepov, mask, statusnih simbolov. Vse to v normalnem svetu hitro postanejo naše obleke, geste, način govora, ljudje, s katerimi se družimo ... A tu, kjer smo vsi oblečeni v prepotene športne obleke, vsak dan iste, kjer zaradi utrujenosti, postavljenost izven svojega življenjskega konteksta, ni časa in možnosti, da bi se skrivali za vse te maske. Ostane pogled v oči in nasmeh. In tam zelo hitro vidiš resničnost človeka, s katerim prideš v stik.

Zadnji dnevi pred prihodom na cilj, v Santiago de Compostela, so to. Navdajajo me s čudno melanholijo. Hkrati se veselim cilja, proti kateremu vsa ta pot in namen vodita, a hkrati čutim, da se je moj Camino šele zares začel.
Ribadiso del Abaixo je majhna vasica ob reki, albergue je zgrajen na starem kmetijskem posestvu in vonj po kravah, blaženi mir sončnega popoldneva ob reki me prepričajo, da je najlepši trenutek tu in zdaj, ne glede na to, kakšne skrbi me najvdajo o prihodnosti.
Pri večerji se pridružim Korejki in njenemu prijatelju, katere sem spoznala pred par dnevi in prav lepo se podružimo ob obilnem romarskem meniju.



29. maj | Ribadiso del Abaixo - O Pedrouzo



Predzadnji dan. Sonce pripeka, v nasprotju z mrazom, s katerim se je začel moj Camino. V moji duši tli nekaj novega, zavedanje, da se ena pot končuje, a druga le začenja.
Pred prihodom v O Pedrouzo se še malo izgubim, na srečo srečam par romark, s katerimi najdemo pravo pot v to mesto, ki izgleda, kot da je bilo zgrajeno le z namenom, da namesti trume romarjev, ki bodo naslednji dan končali svoje romanje. Mesto mi ni ljubo, a to v tem trenutku ni važno.
Ob prihodu v državni, gneče poln albergue,  sledi vsakodnevna rutina. Tuš, pranje perila, počitek, iskanje  lekarne (compeeda ni nikoli preveč) in popoldanskega okrepčila. Najdem prav prijetno gostilnico, kjer si naročim bučno juho. Kmalu mimo pride par znanih obrazov in tako se popoldan zavleče v večer ob odličnem pivu Peregrina.
Vesela, da se pot končuje v prijetnem, družabnem duhu, se odpravim spat.



30. maj | O Pedrouzo - Santiago de Compostela

Pot ta dan je veliko krajša, kot prejšnje dni, moje noge so se končno navadile ritma in teže dela, ki jim ga dan za dnem nalagam in tako pot mine brez večjih zapletov.
Zadnjih par kilometrov še bolj upočasnim korak, saj resnično še nočem priti na cilj. Spoznam, da je vrednost poti zame veliko večja, kot zmagoslavje konca. Ali pa se bojim, da me bo Santiago razočaral? Glede na to, da ne maram gneče velikih mest in veliko raje stvari doživljam v svojem ritmu, me je verjetno strah močnih emocij, ki naj bi jih ljudje doživljali ob prihodu pred katedralo.
A ne preostane mi drugega, kot da se prepustim.
Že ko hodim po ulicah, ki vodijo v mesto, čutim, da sem se motila. To ni mesto, ki živi le zaradi romarjev. Mesto živi zase, romarji so le prelep okras, stalna reka življenja, ki priteka in odteka skozi mesto. Veseli nasmehi, ki si jih podeliš prav z vsakim romarjem, ki prihaja ali odhaja, ker vsi vemo, skozi kaj smo šli in zakaj je ta cilj tako veliko vreden. Ko prispem v staro mestno jedro, me mesto takoj očara s svojo arhitekturo, staro dušo, zaradi katerih imam tako rada stara mesta.
Ko končno prispem na trg pred cerkvijo, končno razumem, zakaj ljudje doživljajo tako močne emocije ob tem prizoru. Že samo pogled na ljudi, ki se ponovno srečajo, veselo objemajo, utrujeni padajo na tla, radost, ki napolnjuje ta prostor je neopisljiva. Zdaj vem zakaj ljudje še dolgo po prihodu sedijo pred cerkvijo in ne umaknejo pogleda z nje. Pročelje katedrale je gromozansko, tako veliko, da se ti ne zdi realno, da je to stavba, narejena s človeškimi rokami. Že ta pogled te prikuje na tla, ne toliko njena lepota, kot odmaknjenost, nedotakljivost. A bolj kot to te priklene na tla spoznanje, koliko stoletji romarjev, morja ljudi je doživljalo iste ali vsaj zelo podobne emocije kot ti, v tem trenutku. Potem pa zavedanje, kaj vse si na poti doživel, ljudi, ki so ti spremenili pogled, oči, nasmehe, ki so se ti vsedli v zavest. To se vse zbere na tem kraju in človek ne more, da ne bi obstal na mestu za lep čas.




Mesto mi je tako všeč, da se takoj odločim, da v njem ostanem še en dan. Na poti nazaj v hostel srečam Bobbi in povabljena sem na večerjo 'prijateljev Camina', družba, katera se je počasi po poti nabrala. Ker vem, da teh ljudi nikoli več ne bom videla, se vesela odzovem povabilu. Po prejemu mojega certifikata opravljene poti in popoldanskem raziskovanju tega čudovitega, tudi univerzitetnega mesta, skupaj s Camino prijateljem Oscarjem, se ostali družbi pridruživa na večerji. Čas je, da tudi jaz končno poizkusim slavno polpo alla plancha, a žal mi hobotnica ne tekne tako, kot bi si želela.
Večer mine v lepem vzdušju, z nepričakovanim koncertom na trg pred katedralo. Srečna, da živim in hvaležna za vse preživeto se zavijem v spanec.



31. maj | Santiago di Compostela




 Očarljiv dan, očarljivo mesto. Po jutranji maši za vse romarje, ki me navda s toplino, je čas za raziskovanje mesta- Univerzitetnost, obilo umetnosti, duh stoletja starih spominov, veliko število cerkev, vse to me spominja na mojo drago Bologno. A španskega duha težko prekosita tudi italijanska toplina in sproščenost. Mesto mi prirase k srcu in po bogatem dnevu sem sigurna, da se sem še vrnem. Vseeno pa so moje noge že nemirne in si želijo vrnitve na pot. Naslednji dan krenem proti morju, koncu sveta, Finisterre me čakajo.


Pot od tu naprej je drugačna, ima svoje čare, vendar to ni več isti Camino kot tam ki vodi do Santiaga de Compostela. Vseeno pot prinese nova poznanstva, srečam celo starejšega Slovenca, s katerim prehodiva del poti, pa prijatelja Maria, ki sem ga srečala že pred tedni na Caminu. Na tej poti se združijo ljudje iz različnih delov Camina, portugalske, severne poti in tako ljudje pripovedujejo različne izkušnje, ki jih različne poti dejansko pripeljejo s sabo. Tu so ljudje, ki se na Camino ves čas vračajo, saj nobena, še tako lepa pot na svetu ne prinese tega osebnega, človeškega stika, ki ga doživiš na Caminu de Santiago.

Ko prispeš do oceana, pot pelje navzgor,  na hrib, kjer svetilnik kraljuje na pečini, pred katero se razprostira neskončnost atlantskega oceana. Človek tu spet lahko le nemo zre in se zahvaljuje in čudi. Posluša in živi. V srcu pa odmeva: h v a l a.

23. maj | Villafranca del Bierzo - La Faba


Ko se naslednji dan po globokem spancu prebudim, se v meni nabira novo navdušenje in energija za nadaljevanje poti. Očitno sta dobra večerja, dobra družba in whiskey prejšnji večer opravila svoje.
V zraku čutim drugačen vonj in energijo, ki jo prinaša vstop v novo, drugačno pokrajino Španije, skrivnostno Galicijo. Že v prvih nekaj korakih čutim bolečino v spodnjem delu meč, zato korake previdno in počasi nizam. V mestu srečam starejšo gospo, katere korak je izredno počasen, za trenutek se ustavim in skupaj si ogledujeva lepo staro cerkev ob poti. Ko še nekaj časa vztrajam v njenem tempu, mi reče: Nikar ne čakaj name, to je moj tempo, moj Camino! Ta fraza mi bo v v prihodnjih dneh še velikokrat prišla na misel.
Pred mano se odpirajo gozdnati griči in nič bolj ne razživi moje duše, kot hribovita gozdnata pokrajina. Pot se vije navzgor po glavni cesti, pred in za mano so romarji, čeprav kmalu ugotovim, da je moj tempo občutno počasnejši in da počasi zaostajam za ostalimi, saj moram vsak korak premisliti, da si ne bi nategnila kakšne vezi. To je zadnje, kar bi si v tem trenutku želela. Počasen ritem me prisili, da sem še bolj pozorna na vse kar me obdaja in vem, da je to ena od pomembnih lekcij Camina zame, saj sta nepotrpežljivost in želja vse opraviti na hitro dve moji veliki hibi.
Pred  sabo v nekem trenutku zaslišim skupino romarjev, eden od njih na ves glas prepeva, tako da se njegov glas odbija od hribov, ki nas obdajajo. Ne morem si izbrisati nasmeha iz obraza.
Čez približno eno uro se na poti pojavi prva kavarna in hvaležna se ustavim na obvezni jutranji kavi ob pisanju jutranjih strani. Tam naletim na Bobbi in novega znanca Ruperta, prav tako iz Londona. Nekaj časa posedim z njima, potem pa se vsedem nazaj k svojemu pisanju in ju pustim, da gresta naprej v svojem tempu, saj vem da je moj tempo danes veliko počasnejši in nočem kogarkoli upočasnjevati.
Kmalu nadaljujem pot. Občudujem vse zeleno, ki me obdaja in poskušam odmisliti bolečino vsakega koraka. Počasi, počasi se nam razkrije sonce in tako nas kmalu upočasni še vročina. Pot še vedno vodi po asfaltni cesti, in večkrat se moram ustaviti, da si moja meča odpočijejo. Ugotovim, da je počitek še najboljše zdravilo, saj vsakič ko malo počijem, korak lažje nadaljujem.
Okoli enih popoldne, ko res ne morem več nadaljevati, se ustavim na poti za daljši postanek in kosilo.
Ker bolečina v vezeh okoli gležnjev kar ne pojenja dan nadaljujem po polžje počasi, kjer je na poti cerkvica, zavijem vanjo in si za trenutek odpočijem, a tokrat se glede počasnosti ne obremenjujem. Vem, da je to moj Camino in da bom tako ali drugače prišla na cilj. Vseeno začnem premišljati, ali ne bi bilo pametno kakšnih stvari pustiti za sabo, da bi se teža nahrbtnika malo zmanjšala.



Ko tako premišljujoče hodim, srečam Tajvanko Karine, s katero prehodim dober del poti. Ona je na Caminu že dober mesec in mi zna dobro povedati, kako ljudje ponavadi naredijo s stavrmi, katerih se hočejo po poti zaradi teže znebiti.


Po parih kilometrih, kjer skupaj občudujeva že povsem galicijsko pokrajino, vključno z značilnimi in vedno številčnejšimi kravami in živobarvnim zelenjem, se posloviva in vsaka nadaljuje svoj Camino.


Po kar strmi poti navzgor, prelepi gozdni poti in še enem strmem vzponu pod krošnjami, ko že mislim, da nisem ta dan zmožna narediti koraka več, prispem v majceno naselje na vrhu hriba, kjer je čutiti kot da bi se ustavil čas. Prispela sem v La Fabo, kraj kjer naj bi ta dan prenočila. Vas sestavlja pol ruševin in pol kamnitih hiš, ki še prav lepo živijo. Vse naokoli se na travnikih pasejo krave, v vasi je ena trgovinica, opremljena potrebam romarjev primerno, na koncu vasi pa stoji majhna cerkvica, ob kateri je postavljen dom romarjev, ki ga upravlja nemško katoliško združenje. Izgleda kot da bi se tukaj čas popolnoma ustavil, a da je tisto kar živi hkrati stokrat bolj živo od marsikaterega brzečega mesta ali kraja. Verjetno pomaga dejstvo, da tu skozi že stoletja romajo ljudje, katerih cilj je najti Življenje.
Kmalu se namestim v albergu, se stuširam, preoblečem in kmalu srečam Bobbi in Ruperta. Lepo je videti znane obraze, ki so te iskreno veseli. Sprehodim se do trgovinice sredi vasi, moji koraki so počasni in lahki, a tako lahko še bolje vpijem vase vse kar me obdaja. Oddaljen zvok traktorja, kravjih zvoncev, vršanje drevesnih krošenj, to je vsa glasba, ki jo ta dan slišim. In oh, kako prija!
Po skromni večerji nas sestre, ki upravljajo dom povabijo na kratko molitev v cerkvico na vrtu. Že prej sem obiskala cerkev, ki me privabi s svojo preprostostjo in temino, mirom, zato se z veseljem odzovem povabilu. Po molitvi zadaj v cerkvi na steni najdem to molitev, ki me od tega dne spremlja vse dni Camina in še naprej:

Kmalu ugotovim, da mi tudi pozen začetek dneva ne bo pomagal, da ne bi hodila v dolgi koloni romarjev. Tolažim se z mislijo, da se po prvem postanku ponavadi pot malo razredči in tako ob prvi cerkvici, kjer 'pridni' romarji zbirajo žige, jaz pot nadaljujem in kar malo pospešim korak. Kmalu mi  uspe zadihati svobodo na poti. Naredi se čudovit sončen dan, moj pogled pa pritegujejo makove cvetlice ob poti.

Google maps v akciji

Kmalu me iz blažene zasanjanosti zbudi zavest, da sem na poti popolnoma sama. Niti pred sabo niti za sabo ne vidim različnih oblik in velikosti romarjev, ki sem se jih v teh dneh že navadila. Prepričana sem, da sem sledila puščicam na poti in predolgo pot sem že prehodila, da bi se obrnila, zato pot nadaljujem po lepem polju, ki se razprostira pred mano. Čeprav sem že skoraj sigurna, da sem zavila na stranpot, nadaljujem korak. Trenutek popolne samote in svobode, ki me pri tem obda, me drži na poti. En od razlogov, da se nočem obrniti je tudi ta, da bolečina v spodnjem delu meč postaja vedno večja in nočem si naložiti več korakov, kot jih moram narediti. Ko mi je kristalno jasno, da pot po kateri hodim ni Jakobova, odprem aplikacijo Google maps in preverim svojo lokacijo. Le kakšen kilometer stran se pokaže Camino Frances in ugotovim, da če nadaljujem pot, se bom v kakšnih 45 minutah pridružila ostalim na pravi poti. To mi vlije poguma in tako brezskrbno nadaljujem pot po divjem polju, ki me obdaja. In res, po par kilometrih že zagledam ljudi v daljavi. Počasi se jim pridružim. Ta dan bolečina v nogah narašča in večkrat se moram ustaviti le zato, da bolečina popusti. Pokrajina pa dela svoje in mi daje moči. Obdaja me petje čričkov, hkrati pa se v daljavi pojavljajo visoke planjave, ki me spominjajo na pokrajino ljube Patagonije. Ko se par kilometrov pred ciljem ustavim pod čudovitimi smrekami, saj moje noge ne zmorejo enega koraka več, se več mimoidočih ustavi in mi ponudi pomoč ali pa zaskrbljeno vprašanje: Todo bien?
Moje zaupanje v človeško dobroto in Camino duh se s tem dnem začenja in ne vem še, kako veliko bo na koncu mojega potovanja. Čeprav čutim, da sem prišla predvsem na osebno duhovno popotovanje, pa je neizbežno, da mi bo Camino ponudil zaupanje v dobroto sočloveka, ki ga tako močno potrebujem v svojem življenju.

Catalina de Somoza in 'patagonski' hribi v daljavi

Ko nazadnje prispem v Rabanal del Camino se mi na obrazu riše ogromen nasmešek. To majhno mestece že ob vstopu v meni vzbudi posebno veselje in prav tisto je, kar ta dan potrebujem. Majhna kamnita, srednjeveška vas, ki na pol razpada, na pol pa tako zelo živi, verjetno prav zaradi Camina, ki pelje ljudi iz celega sveta tu skozi že stoletja. Ob vstopu v vasico iz prvega alberga zaslišim pesem The Weight znanega benda The Band, ki mi je tako pri srcu. Glasba me je spet našla, ko sem jo najbolj potrebovala.



Odpravim se naprej, mimo zelenega kotička, pa srednjeveške cerkvice, do alberga, ki sem si ga za ta dan izbrala. Čeprav nisem najbolj zgodnja, dobim sobo in topel tuš, kar se mi v tem trenutku zdi največji luksuz, ki ga lahko doživim. Stuširam se, operem obleke, namažem razbolele noge in se odpravim na lov za trgovino. Mraz še vedno kar ne popusti, tako da sem večino časa kar v svoji zeleni bundi in dolgih hlačah. Želim se razgledati po tej skrivnostni vasici na vznožju hriba, a hkrati vem, da moja meča štejejo korake, ki jih opravim in da jih moram šparati za naslednji dan, ko se začne pravi vzpon v hrib. Nikoli prej se nisem zavedela bogastva, ki je, da lahko vsak dan, kolikor dolgo hočem stopam po svojih stopalih. Zdaj se tega bogastva zelo jasno zavedam in se zato premikam počasi in izbiram prioritete, kaj si resnično želim videti in česa ne. Sredi tega svojega obhoda srečam moškega srednjih let, ki hodi hitro, v kratkih hlačah in modri budni, z eno roko spodvito, ki si nekaj govori in predvsem ne izgleda pomirjen sam s sabo. Izgleda, kot da je v bolečini in ker sem pred tem tudi sama iskala protibolečinske tablete, ga vprašam, če kaj potrebuje. Zamahne z roko in reče samo: "It's so cold here!" Kasneje ga srečam v trgovini in ugotovim, da ima eno roko pohabljeno in zato rabi pomoč pri oblačenju bunde. V resnici ga nič ne boli, le zebe. To je Markus, ki prihaja iz Brazilije in od tu naprej zame predstavlja nekakšnega duha Camina. Povsod, kamor grem, ga ljudje poznajo in do vseh je odprt in prijazen in srce družbe.

Rabanal del Camino

Kasneje se odpravim v cerkvico, na molitev za romarje. Cerkvica je čudovita, temna, kamnita, popolnoma neokrašena in v njej vlada resnični mir. Nasproti nje živijo bratje, ki vodijo molitve za romarje. Cerkvica se napolni in vesela sem, ko že prepoznam nekaj obrazov.

V albergu naletim na tole molitev, ki se mi močno vtisne v spomin.
Zvečer se na nebu začnejo zbirati oblaki, moje obleke pa se še niso do konca posušile. Zaspim v skrbeh pred možnostjo dežja in bolečih nog, saj vem, da me naslednji dan čaka naporen in dolg vzpon.


21. maj 2019 | Rabanal del Camino - Molinaseca


 Zbudim se bolj zgodaj, kot ponavadi, spakiram stvari in se hitro odpravim ven, v grenkem pričakovanju, da bom pot začela v dežju. Ko pridem ven, me zunaj čaka jasno jutro, na nebu se jasno vidi luna in srce mi zapoje. Tudi bolečina v stopalih je popustila in korak še nikoli ni bil tako lahek. Še enkrat se mi dokaže, da imam hojo v hrib prirojeno, saj navzgor kljub zadihanosti, hodim z radostjo v srcu. Kljub temu, da se pot neprestano vzpenja, se pred nami odpira čudovit, topel dan. Razgled se vsako minuto spreminja in odpira na hribe pred in za nami. Tukaj mi ničesar ne manjka, čutim svobodo, pa čeprav so ljudje pred in za mano. Na poti spet srečam Markusa, ki me prosi pomoči pri zavezovanju bunde okoli pasu. Na hitro izmenjava par besed in že se razideva.Opazim argentinski par srednjih let, ki ju prepoznam po njuni govorici.

pogled na jutranjo luno

Ko po parih urah hoje prispem na enega od vrhov vzpona se uležem na travo in se prepustim rajskemu razgledu, vremenu in občutku blažene utrujenosti. Pojem nekaj oreščkov, jabolko in opazujem mimoidoče ljudi.

razgledi, razgledi

najučinkovitejša siesta

Ker je glavni vrh današnjega dne sloviti Cruz de Ferro, vem, da vzpona za ta dan še ni konec. Pot po dolgem počitku nadaljujem z novimi močmi. Obdan s čudovitim vijoličnim in rumenim resjem kmalu moj korak preide v ustaljen ritem, kontemplacijo in v glavi začnejo odmevati le posamezne besede ali misli. Tokrat mi v glavi odmeva: 'Increible!'

čudovito resje na poti

Ko prispem na vrh hriba, se pri ogromnem križu ustavim, popijem in pojem nekaj malega in nadaljujem pot. Začne se dolg in, kmalu spoznam, boleč, spust. Sprva je spusta človek vesel, saj končno lažje zadiha, a kaj hitro začne teža nahrbtnika pritiskati na kolena, meča in ožuljena stopala in po par urah je edina misel v glavi, kako čim bolj na lahko stopiti, da se pri hoji ne spotaknem ali kako drugače poškodujem. Par dni kasneje srečam punco z veliko prasko na čelu in povitim kolenom. Kasneje mi pove, da je ravno na tem spustu izgubila ravnotežje in padla na glavo, ter si poškodovala koleno. Pa je vseeno vztrajala do konca.


Spust je dolg, vročina začne pritiskati in jaz se sprašujem, če naj nadaljujem pot do željenega cilja. V planu sem imela priti do Ponferrade, a ta se zdi nedosegljiva. Ko se okoli 12h ustavim na parkirišču, sredi spusta, pri novo zgrajenem luksuznem hostlu, jem sendvič, si pretegujem noge in masiram stopala. Kmalu zagledam punco, ki počne iste stvari, hkrati pa obupno šepa. Odpravi se do bližnjega hostla, verjetno potrebuje vodo ali stranišče. Ko se vrne, ji ponudim mazilo, ki naj bi lajšalo bolečine mišic. Malo se namaže, čeprav pravi, da je to verjetno čustvena bolečina. Predstaviva se in povem ji, kakšen je moj plan za ta dan. Do Ponferrade so še najmanj tri ure hoje, v mojem ne preveč bleščečem stanju pa mogoče še več. Bomo videli. Tudi ona se še ni odločila, kje bo to noč prespala. Ker je obema jasno, da imava rajši samoto, se ona kmalu odpravi naprej. To je Bobbi iz Londona, ki bo na mojem Caminu odigrala še pomembno vlogo. Tam na tistem parkirišču pa se pozdraviva le z dobrim starim: Buen camino!

spomin nekomu, ki je tu končal svoj zemeljski Camino

Ko se najem, napijem in odpočijem, se odpravim naprej. Pot se najprej spušča po asfaltu, gre skozi vasice, potem pa spet zavije na stransko pot. Pot je res čudovita, a moja glava je prazna in kmalu začnem samo še šteti korake, to je vse kar me pelje naprej.




Ko po kakšnih treh urah prispem v Molinaseco o Ponferradi ne razmišljam več. Tu zagledam reko, ki v tej vročini v meni vzbudi željo, da bi se vrgla vanjo ali pa celo popila. Prva stvar, ki jo naredim je, da grem k reki, se sezujem in potopim boleče noge v ledeno vodo. Takojšnje olajšanje in potrditev, da sem se prav odločila. Nekaj časa počivam ob reki, potem pa grem iskat prenočišče.





Najdem ga nekaj minut izven centra tega majhnega mesteca in seveda je prva oseba, ki jo srečam tam prav Bobbi. V sobi se znajdem skupaj z njo, mladim Madžarom Gaborjem in Bolgarom Stojanom ter nekaj drugimi romarji. Albergue je res lep in udoben, za pičlih 7 eur dobim vse kar potrebujem, predvsem pa vroč tuš.
Ko se stuširam in operem stvari ter odspim siesto, se odpravim na sprehod do mesteca, v trgovino in ob reko. Hoja in vročina tega dne sta me tako izčrpali, da nimam apetita, tako da le posedim ob reki, s pivom, slanim prigrizkom in dnevnikom, kamor poskušam vpisati svoja občutja in doživetja. Ta dan mi to ne gre preveč dobro, saj je glava popolnoma prazna in pregreta. Zato se kmalu vrnem v albergue.
 

Tam v sobi posedimo in se malo podružimo z novimi znanci. Kmalu ugotovimo, da ima Stojan, kljub najmanjšemu nahrbtniku, največjo zalogo lekarniških pripomočkov in že mi pomaga z mojo vse bolj žgočo in rdečo kožo. Ker je bilo zadnjih par dni hladnih, mi ta dan niti na kraj pameti ni padlo, da bi se namazala s sončno kremo. Gabor se je izkazal za poznavalca prenočišč na Caminu  in človeka s polno praktičnih nasvetov. Zanj so to predvsem dobro izkoriščene počitnice in možnost za spoznavanje ljudi. Zato zjutraj vsak dan začne pot kar se da zgodaj, da je čimprej na cilju in potem lahko uživa dan. Ta koncept je zelo daleč od mojega dojemanja, kaj naj bi Camino bil, ampak vseeno se lepo podružimo. Ko je čas za večerjo, si z Bobbi v albergu naročiva pico, Gabor je jedel že prej, saj hoče zjutraj vstati z lahkim želodcem. Pri večerji se razvije pogovor o družini in odnosih, pa tudi kaj naju je pripeljalo na Camino. Bobbi povprašam o čustveni bolečini, katero je omenila malo prej. Pravi, da je z bolečino v zgornjem delu stegna konec. Parkrat se je po poti izjokala in vsakič je bolečina popustila. Seveda se je izkazalo, da je Bobbi inštruktorica joge, pa pisateljica, ampak predvsem posebna oseba, ki izjemno čuti ljudi okoli sebe. Pretresla me je njena zgodba, pritegnila pa toplina, ki jo je izžarevala okoli sebe.

Po večerji v albergu srečam še Markusa, kasneje, ko poskušam zaspati pa slišim druščino, z njim na čelu, ki se zunaj glasno zabava.

Ponoči mi postane jasno, da opekline in napor tega dne ne bosta prišla brez posledic. Premetavam se, en trenutek me trese mrzlica, drugi pa od mene teče pot. Izgleda, da imam vročino in to noč ne zatisnem očesa. Zadnja stvar, ki si jo želim je, da bi zbolela in ne bi mogla nadaljevati poti, posebno pa zdaj, ko sem na poti z nekaj znanimi obrazi.


22. maj 2019 |  Molinaseca - Villafranca del Bierzo


Zjutraj počakam, da vsi zapustijo sobo in se nato počasi spravim. Ker ponoči nisem dosti spala, brez slabe vesti potegnem spanec do 7h in resno razmišljam, kako bom danes prišla do zastavljenega cilja. Ker sem prejšnji dan skrajšala pot, bi mogla danes prehoditi čez 30 km, kar se mi v mojem stanju ne zdi dosegljivo. Dehidrirana in neprespana se odpravim. Moj prvi cilj je Ponferrada, kar pa se izkaže za najtežji del poti. Brez zajtrka ali kave mi glava ne deluje.



Meča in žulji me bolijo od prvega koraka, a nekako pristopicljam do Ponferrade. Tam ob prvi priložnosti v avtomatu kupim pijačo, za katero mi je dan pred tem povedal Gabor, ki naj bi pomagala pri dehidraciji. V trenutku se počutim bolje, a še vedno komaj čakam, da si privoščim kavo in rogljič. Ob prihodu v mesto zagledam kavarno, ki mi ugaja. Notri srečam argentinski par in še nekaj znanih obrazov, a nisem pri volji za pogovor, raje se posvetim svojemu dnevniku. Občutek imam, da ta dan ne bom prišla daleč. Kmalu v kavarno vstopi Markus in pride mimo moje mize, me povpraša kako sem in ko mu odgovorim, da verjetno ne bom uspela prit do Villafranque, kamor jih je večina, z mano vred, namenjenih, mi odvrne. 'I'll buy you a bottle of wine if you make it, ok?'
Čeprav mu ne verjamem in si tudi ne želim steklenice vina, mi ta preprosta vzpodbuda da poguma, da bom mogoče počasi, v svojem ritmu uspela priti na željeni cilj.

Ta dan se mi teža nahrbtnika zdi še posebno nevzdržna. Na poti iz mesta se ustavim v lekarni, da si kupim Compeed (resnično rešitelj za boleče žulje) in razne vitamine. Vse skupaj že težko spravim v nahrbtnik, ki se zdi vsak dan težji. Tudi vreme je vsak dan toplejše, tako da moram več oblek nositi na hrbtu.
Pot iz Ponferrade ni prijetna, saj dolgo časa vodi po asfaltu, kar je za stopala, pa tudi um, najtežji teren. Naslednji postanek si vzamem ob cerkvici, kjer dobim tudi žig. Sama nisem največja podpornica zbiranja žigov samo zaradi papirja ali kakšnega drugega priznanja, a če me cerkvica pritegne in dejansko vstopim vanjo in kaj zmolim, bom tudi žig z veseljem sprejela. Za spomin.
Pred cerkvico srečam mladega Poljaka, s katerim se zapleteva v pogovor in tako prehodiva par kilometrov. Ko na poti srečava njegovo klapo, se jaz odpravim naprej, saj sem ravno dobila nov zagon in nočem, da ta mine. Izmenjamo si kontakte, mogoče pa se še srečamo. To je na mojem Caminu redkost, saj sem odkrila čarobnost v tem, da ne potrebujem z vsakim človekom, ki ga srečam ali spoznam ohranjati stikov in imeti občutka, da moramo ostati v stiku. Smisel Camina tanajdem v tem, da je vsak trenutek z vsakim človekom poseben, a hkrati minljiv. Brez pričakovanj in obvezovanj. Živ in preprost.


Ob bolečini in utrujenosti se počasi navadim na nov ritem in novo miselnost. Korak po korak, potrpežljivo, kar meni res ne gre lahko od rok. Vmes se ustavim na pravem kosilu, tudi če me potem čakata še dve ali tri ure hoje. Vidim starejše ljudi, ki hodijo tako počasi, da se vprašam, kako pridejo do cilja. A na koncu dneva jih srečam prav tam, kjer sem jaz.


Na poti tega dne sem srečala gospo, ki mi je prav tako potrdila, naj ne skrbim, če mi gre počasi, važno je samo, da polagaš eno nogo pred drugo. Tak kliše, a ko postane resničnost, se ga je včasih težko spomniti. Take majhne čarobnosti se dogajajo na Caminu. Naučim se odrinjati negativne misli in kljub naporom iti naprej, naprej, naprej.
Ko prispem v Villafranco del Bierzo je ura že okoli četrte popoldan ali še kasneje. Izmozgana sem, a neizmerno vesela. Uspelo mi je!

Ustavim se pri prvem albergu, ki se izkaže za Albergue Municipal, državni albergue. Vesela sem, da še imajo prostor zame. Ponovno že rutinsko najprej umijem sebe, nato operem obleke in jih obesim na toplo sonce. Pojem nekaj češenj, ki sem jih odkupila od gospe na poti in se uležem k močno potrebnem počitku. V uteho mi je, ko zopet vidim kakšen znan obraz. Pod mano na pogradu ima svoje mesto gospod iz Španije, katerega sem ta dan večkrat srečala, pa sva izmenjala par besed, v moji polomljeni  španščini in z utrujeno glavo veliko več ni šlo.

Ko se zbudim iz sieste je čas, da pomislim, kaj bom pojedla. Imam še nekaj makaronov izpred dveh dni in namenim se v kuhinjo. Tam pa se zbira veliko ljudi. Predvsem Italijani, ki so se namenili k skupinski večerji. Kuhajo velik lonec pašte z mesno omako, na mizi so že steklenice vina in  različni  aperitivi. Jaz stojim, čakam na vrsto za kuhanje, ko nekomu nekaj mimogrede rečem v italijanščini in po hitrem postopku me povabijo, da se jim pridružim pri večerji. Tudi če je moja italijanščina zelo borna, mi pribori mesto pri odlični večerji in po dveh zelo napornih dneh sem vesela, da si lahko obed delim z veselo in radodarno druščino. Zanimivo, da se niti en od teh Italijanov ni poznal od prej, vsak je na Camino prišel sam, po poti pa so oblikovali to vse italijansko klapo, ki več ali manj drži skupaj. Z dvema mlajšima članoma druščine, Albo in Luco, se po večerji odpravimo na pijačo v mestece, ki je res prikupno. Villafranca del Bierzo se nahaja na čistem prehodu iz Castille y León v Galicijo in v zraku je čutiti nekaj drugačnega. Vesela sem, da lahko večer preživim v sproščenem pogovoru v italijanščini in od novih znancev slišim zanimive zgodbe, ki mi ob viskiju pogrejejo srce. Vmes se mimo sprehodi še Bobbi, s katero se pozdraviva kot stari prijateljici in občutek imam, da je minil več kot en dan odkar sva prvič  spregovorili.

Ta večer prvič na Caminu res globoko in mirno zaspim.

▪️buen camino ▪️ Tale mala fraza mi ogromno pomeni. Prehoditi pot svetega Jakoba ali Camino de Santiago resnično vriše novo pot v tvoje življenje, v to kar si.
Odkar sem se vrnila iz Camina se ogromnokrat znajdem v trenutkih, ko se moram le spomniti in se v trenutku vrnem v čas in duh, ki ti ga Camino podari. Odpreti se sočloveku. Biti nežnejši, sočutnejši do sebe. Biti odprt za vse novo, kar ti pride naproti. Prižgati ogenj v sebi vsakič znova, ko življenje to od tebe zahteva. 
Ni važno ali si prehodil 400 ali 900km, Camino narediš takrat, ko se vrneš domov in je v tebi jasna beseda upanja in konstantne želje, da greš po poti naprej, in da vsak dan znova sebi in drugim zaželiš: Buen Camino! 




17. maj 2019 | letališče Barajas Madrid

Po dve urnem letu in še malo daljši vožnji s kombijem pred tem se končno znajdem pred avtobusno postajo, od koder naj bi me avtobus peljal v Leon, na začetek moje Camino poti. Čeprav se zadnje dni pred odhodom potovanja nisem najbolj veselila, pa v meni raste občutek svobode in pričakovanja. Kaj mi bo življenje v naslednjih treh tednih prineslo na pot? Seveda te misli prevelikega pričakovanja več ali manj uspešno odrivam, saj si želim živeti v trenutku. Brez pričakovanj, korak za korakom.
Po neuspešnem iskanju odmaknjenega kotička znotraj letališča se usedem na klopico nasproti avtobusne postaje, končno odložim težki nahrbtnik in hvaležno odvijem sendvič, ki sem si ga pripravila za na pot. Odprem knjigo in žvečim svoje kosilo, do odhoda avtobusa je vsaj še ena ura. Na robu misli pa preži skrb, kako bom tole Pošast, kot poimenujem svoj nahrbtnik, nosila na hrbtu enaindvajset dni.

Pot v Leon traja štiri ure in pol, na avtobusu se udobno namestim, poleg treh žensk srednjih let, ki so prišle vse iz Severne Amerike, da bi izkusile svoj Camino. Čeprav sem po eni strani vesela, da si že na začetku lahko z nekom podelim izkušnjo, pa si kar oddahnem, ko izvem, da imajo drugačne načrte kot jaz. Vseeno si želim svoj Camino začeti v svojem ritmu in samoti, zato se po prihodu v Leon od njih na hitro poslovim, zavrnem prijazno povabilo k skupnem taxiju in že stopam proti centru mesta, sama, s svojo Pošastjo na hrbtu in telefonom v roki, seveda brez navigacije ne bi bila tako samozavestna, z njo pa se v mestu res ni težko znajti.

Ko okoli osme ure končno prispem v albergue, sem že pod vtisom kulture in izkušnje v katero sem že vstopila. Na vsakem koraku so znaki Jakobove poti, prostor je prežet z ljudmi, ki skupaj doživljajo to unikatno popotovanje, a hkrati mesto s tem ni zasenčeno. Gre za tradicijo, ki seže tako globoko v zgodovino, da ljudje živijo z njo in ni turistična atrakcija, ki bo v par letih minila.
Na poti do alberga sem naključno zavila v cerkev ob poti in ni mi bilo žal. Bazilika San Isidoro, katere zgodovina sega vse v srednji vek, odeta v prelep bel kamen, zunaj in noter. 

San Isidoro, ena najlepših in  najpomembnejših romanskih cerkva v Španiji

Prostor me je v trenutku navdal z mirom, katerega začutiš samo takrat, ko veš, da si prav tam, kjer moraš biti. Takrat je padla odločitev, da bom cel Camino sledila temu notranjemu glasu, in da je eden od razlogov, zakaj sem prišla prav ta. Človek se mora vsake toliko v življenju res ustaviti in se naučiti slišati, kaj mu govori  duša.

Po večerji, mrzli tunini empanadi in mrzlem tušu, se po hitrem postopku spravim spat. Prelistam še par knjige, ki sem jo prinesla s sabo, Pot Nejca Zaplotnika, a ne zdržim dolgo. Naslednji dan se začne nekaj, na kar sem čakala dolge mesece, pred tem pa leta. Utrujenost dolgega dne me hitro potisne v spanec.



18. maj 2019 | León - Hospital de Órbigo



Naslednje jutro vstanem okoli sedme ure, zame še zgodaj, za večino romarjev pa že zadnji čas za odhod. Zadnja ura za odhod iz državnih albergov je ob osmih zjutraj, a to je za ljudi na Caminu smešno pozna ura. Kot da smo na hitrostni odpravi.
Seveda na moj prvi dan jaz tega še ne vem in se še kar dobro počutim, ko petnajst minut kasneje zapuščam prenočišče. Na pol v snu, saj nisem navajena začeti svojega dne brez dvojne kave in nekaj ur samote, se odpravim čez mesto.

samostan svetega Marka v zgodnjih urah

 Na srečo je okoli mene še nekaj romarjev in kmalu me prijazen Italijan na razpotju usmeri v pravo smer. Pet minut na poti, pa bi se že skoraj izgubila. Hitro mi razloži, da se je na poti iz mest najlažje izgubiti, saj so puščice velikokrat nejasno narisane. Izmenjava nekaj besed in izvem, da je na poti že dobre tri tedne. Seveda, Leon je na znanem Camino Frances že na zadnjem delu poti in na poti bom srečala še veliko ljudi s tedni zgodb že za sabo.
Kmalu začneva hoditi v tišini  in čeprav mi ni neprijetno biti tiho ob ljudeh, ki jih komaj poznam, še ne poznam navad Camina, kako lahko s pozdravom "buen camino" daš človeku vedeti, da boš pot nadaljeval sam, ampak da se z veseljem še kje v prihodnosti srečaš. Kmalu me teža nahrbtnika začne pritiskati k tlom. Držati tempo s človekom, ki svoj nahrbtnik prenaša že par tednov, se pravi sta že kakor zlita v eno, na tvoj prvi dan, ni mala malica. Poleg tega nisva še niti prišla iz mesta in trd asfalt ni najljubša podlaga za moja stopala. To, da še nisem imela moje skodelice kave ne pomaga niti moji gostobesednosti, niti mojemu zaspanemu telesu.
Na srečo Giovanni čuti podobno in se kmalu ustavi na bankomatu, mimo katerega greva in se poslovi, tako kot se to naredi na Caminu. "I'm gonna stop for a bit, see you later. Buen Camino."

Hitro za tem pospešim korak in končno najdem svoj ritem, povzpnem se po prvem hribu, v upanju, da pelje ven iz mesta. Še kakšen kilometer in cesta nas pripelje v predmestje, Virgen del Camino, kjer je odprtih par kavarn, že polnih nasmejanih romarjev, ki brez izjeme uživajo v prvem postanku dneva in težko pričakovanem zajtrku.
Tudi jaz sem ena izmed njih, zasedem prazno mizo, se rešim nahrbtnika iz svojega hrbta (kakšno olajšanje!) in se postavim v vrsto, kjer ljudje eden za drugim naročajo kavo, kar v španščini seveda. "Un cafe con leche y una medialuna, por favor." "Un croissant?" "Si, por favor." Rogljiček tukaj je tako velik, da ti ga postrežejo kar z vilico in nožem. Nasiten pa tako, da me bo sigurno držal vse do kosila. Ob jutranji kavi je čas za pisanje doživetji, opazovanje ljudi in odločitev kakšen bo moj namen dneva. Že pred prihodom na Jakobovo pot, sem se odločila, da bo vsak dan namenjen enemu namenu ali osebi, v tisti namen bo posvečena kakšna molitev, vse trpljenje in veselje tistega dne. Izkušnja se je izkazala za čudovita, saj hoja je res prinese meditativno stanje, v katerem je prostora le za jasne, fokusirane misli.
Kmalu se odpravim naprej, optimistična, saj se je že naredil čudovit dan.
Naslednje ure minejo v radovednosti, navdušenju nad vsem novim in nad konstantno spreminjajočo pokrajino. Ko prispem na prvo polje, stran od cest in vasi, prvič začutim radost, ki jo bom v prihodnjih dneh še velikokrat začutila. Občutek, ko se ti nasmeh sam od sebe riše na obraz in ti srce dobesedno poskakuje v prsih.

prve 'poljane' na Caminu, velik nasmeh na obrazu

Ko okoli 12h prispem do majhnega naselja, sem že kar izmučena, počasi začenjam čutit nastajajoče žulje, težki nahrbtnik pa me je začel drgnit v boke. Ker vreme ratuje vedno bolj vetrovno in oblačno, se nočem preveč zamudit. Usedem se ob majhno cerkvico, ki izgleda zaprta, pojem preostanek večerje prejšnjega dne, se napijem vode, za kratek čas uživam v zamaknjenosti, ki jo prinese fizična utrujenost in se odpravim dalje. Počasi bi bil že čas, da pridem na cilj za današnji dan. Še kakšna urica, dve? Pogledam na Google maps, skoraj tri ure. Vredu, korak po korak.

postanek za kosilo v prijetni družbi

Naslednje tri ure minejo počasi, veter postaja vedno hujši, tako da se napor hoje dvakrat poveča. Ne pomaga dejstvo, da pot vodi direktno po asfaltni cesti. Misli mi vedno bolj tavajo, boljše da ne razmišljam preveč. In kar naenkrat hoja postane meditativno stanje.
Ko vidim napis 10km do Hospital de Órbigo, kamor sem namenjena, mi srce poskoči. Ne zavedam se še, da 10km pomeni skoraj dve uri hoje. A to je čar prvega dne, ne veš kaj te čaka, zato je določene stvari lažje prenesti. Zadnje par kilometrov me stopala že pošteno bolijo, zategnila sem si mišico v zgornjem delu stegen, poleg tega me je nahrbtnik ožulil na bokih.

kratek počitek pred zadnjimi 10 km

A ko končno prispem v Hospital de Orbigo, okoli pol štirih popoldan, je zadoščenje veliko. Župnijski albergue je prijetno urejen, z bralno sobo, lepim vrtom, in gostoljubnima receptorjema, prostovoljcema iz Madžarske.
Šele, ko se v sobi zapletem v pogovor z dvema fantoma, ugotovim, da sem za prvi dan izbrala kar dolgo pot. Skoraj 35 km na prvi dan ni kar tako. Samo upam, da me ni preveč ožulilo in da pretegnjena mišica v prihodnjih dneh ne bo povzročala preveč težav. Ko se stuširam (drugi dan mrzlega tuša, počasi se bom na to navadila) in operem obleke, misli hitijo k hrani. Posvetujem se s fantoma iz sobe, Alecom iz Kalifornije in Francom iz Barcelone, a izgleda, da so trgovine zaprte vsaj do šeste ure, seveda, čas je za siesto.
Popoldan preživimo v miru, pod soncem in vetrom na vrtu. Nekaj časa utrujenost premaguje lakoto, zato se šele okoli osme ure odpravimo na večerjo. S Francom in Alecom se usedemo za mizo, kjer kar naenkrat zaslišim pogovor v slovenščini. Poleg mene sedita dva starejša gospoda, Ivan in Slavko. Kot se izkaže sta prehodila že dober del Camina, a njuno navdušenje nad srečanjem z mlado Slovenko je vseeno veliko, zato dober del večera mine v prijetnem klepetu z njima in malo preveliki količini vina. Kljub temu, da spijem samo kozarec vina (katerega cena je nesramno draga), sem kmalu prijetno sproščena in od vse utrujenosti pripravljena na nočni počitek.
Izkaže se, da bo noč kar mrzla, in res, ponoči zaradi mraza, vznemirjenosti in bolečih mišic skoraj nič ne spim.

prijetni albergue v Hospital de Orbigo

19. maj 2019 | Hospital de Órbigo - Astorga


Prebudim se iz dramatičnih sanj. Zadnja stvar, ki se je spomnim je počen strunik na moji baročni violini. Šele dva dni sem stran od mojih violin, pa že udarja občutek krivde. Ali pa navezanosti, skrbi? Malo potegnem spanec, saj sem se že prejšnji dan odločila, da bosta naslednja dva dneva lažja, da si pretegnjena mišica in žulji opomorejo. Moja nova znanca, pa imata namen v dveh dneh priti do Ponferrade, kar po vsej verjetnosti pomeni, da se ne bomo več videli. Camino duh me že prepravlja in vedno bolj vidim, da bo to res osebno, duhovno popotovanje, kjer so ljudje dobrodošli, da mi ga popestrijo in pustijo nujno potrebne lekcije, a ne nujno, da ostanejo.
Po kakšni uri hoje se na obzorju prikažejo prvi hribi. Uau, človek takoj lažje zadiha. Ali pa samo jaz, tipična Slovenka, ki hitreje stopi v breg, kot po ravnini. Tudi za noge je to dobrodošla sprememba. Šele drugi dan hoje, pa se pokrajina že začne spreminjati. Vse to mi pljuča napolni z novim upanjem in energijo in tako pot do Astorge preživim v veselem pričakovanju in občudovanju pokrajine in ljudi okoli sebe. Hkrati pa se učim na lahko stopati po svojih ožuljenih stopalih.

pogled na približajoče se 'hribe' na obzorju

Prehranjevanje na Caminu mi še ne gre dobro, vse je novo, hoja me izčrpava, ne želim si jesti česarkoli, hkrati pa še nočem preveč zapravljati, saj sem vendarle šele v prvih dneh tritedenske dogodivščine. Poleg tega pa stalna menjava hladnega vetra in toplote sonca povzročata, da je moje telo zmedeno še glede temperature.
Ko prispem v Astorgo, takoj ob vstopu v staro mestno jedro stoji kapelica, kjer se zbirajo romarji (očitno se tam dobi Camino žig). Grem pogledati, čeprav nisem navdušenka nad obiskom kapele samo zaradi žiga, a seveda me življenje preseneti. Iz zvočnikov zaslišim Bachov Matejev pasijon. Kako veliko mi to v tistem trenutku pomeni. Kompozicija, ki je tako pomembna in prisotna v mojem življenju, me pozdravi na poti, kjer le redko slišim glasbo in jo prav zares že začenjam pogrešati. Občutek je, kot da bi me objel prijatelj, ki ga dolgo časa nisem videla. Čeprav je kapela polna kičastih kipov, oltarjev in ostalih religioznih stvari, ki me v resnici ne zanimajo, pa me glasba zadrži v notranjosti še par dolgih minut.

kip žejnega romarja na poti v Astorgo

Nato se odpravim v iskanje prenočišča. V Astorgi naj bi imeli enega večjih in modernejši albergov, saj je to mesto od koder mnogo romarjev začne svojo pot. Dobra stran velikosti mesta in alberga je, da imajo prostor, tudi če je vrsta za prenočišče ogromna. Med čakanjem si izmenjam par besed z gospodoma iz Francije. Peš sta prišla vse iz Lyona. Za večino ljudi je to že zadnji del poti, moja pot pa se šele zares začenja.
Vesela sem, da mi dodelijo sobo v kotičku, kjer imam malo več zasebnosti in komaj čakam, da se bom to noč dobro naspala. 
Mestece ima turistični pridih, kar pa me prej odbija kot privlači. Navadila sem se že na samoto moje poti in vsa ta množica ljudi mi vzbudi željo, da bi že bilo jutro in bom lahko nadaljevala svoj Camino v svojem tempu. Sprehodim se mimo Gaudijeve palače in katedrale, po poti pa iščem kaj za pod zob, a je večina trgovin zaprtih, saj je danes nedelja. 

zanimivo okrašen vodnjak v glavnem parku Astorge

Med tem razgledovanjem prispem do prostora, napol park, napol kamnita ploščad, kjer se za trenutek lahko usedem in uživam v samoti. Iz torbe potegnem moj Camino vodič, z namenom, da si preberem opis poti za naslednji dan in vrečko pistacij, nakar se mimo sprehodi starejši gospod. Počasi pristopi in z gesto pokaže, če mu je dovoljeno prisesti. Seveda mu dovolim in nekaj časa me opazuje, potem pa začneva kramljati kar, na moje presenečenje, v španščini. Kako lahko je razvozlati jezik z domačinom, ki s tabo govori, kot s starim znancem. Med pogovorom gospod večkrat izrazi začudenje, da se taka mlada punca odpravi sama na Camino, pa zaskrbljenost nad tem, če že imam prenočišče za to noč, a mu zatrdim, da ne rabi nič skrbeti, saj uživam v samoti, prenočišče pa me prav tako že čaka. Ko se dokončno prepriča, da začuda res uživam v samoti, me lepo pozdravi in se odpravi dalje na svoj dnevni sprehod.

večerni pogled iz mojega spalnega kotička v albergu

Zvečer se odpravim k maši in blagoslovu za romarje. Kljub temu, da me Camino še ni pripeljal bližje k liturgiji, pa začutim mir in posebno povezanost z vsemi prisotnimi romarji in ostarelim duhovnikom, ki nam z izjemnim mirom in potrpežljivostjo v različnih jeziki podeli blagoslov romarja.