Pozno popoldan je že, ko se odloči, da je čas za sprehod po pomladnem mestu.

Lase si spne v figo, nadene kavbojke in že je ni več v sobi. Prek živo zelenega parka Saint Cloud ji korak stopi že čisto instinktivno. Čeprav je topel dan in sonce res močno sije, se pod krošnjami stalno čuti prijetna sapica. Ko je enkrat izven prostranega parka, se sprehodi ob glavni obvoznici in nato čez Seno. Njen cilj je danes priljubljen pariški park, Bois de Boulogne, prijetno urico hoje od njenega hotela. Po tednih vaj v zaprtih prostorih, potovanj v letalih, vlakih in metrojih, menjave okolji, je tisto kar rabi svežina narave, tišina in meditativna senzacija, ki jo sproži hoja.

Še preden bi si mislila, prispe tja. Nad njo se odpre obok zelene, ki jo posrka vase. V trenutku ji telo zaplava v občutku miru in sprejetosti, kakršnega je že par dni potrebovala. Globok vdih skozi nos, vse tja do trebuha, pa izgubljen pogled v gozdnih poteh. Nebesa.

Pusti, da jo noge nesejo, kjer želijo, pogled pa se ji ustavlja na mimoidočih; tekači, zaljubljeni pari, skoncentrirani telovadci in zamišljeni upokojenci. Bois de Boulogne je največji park romantičnega mesta in tukaj je jasno, kam se množica ljudi zateče, ko se rabi spočiti od konstantnega brnenja in hitenja milijonskega mesta.

Živo zelena se meša s pozno spomladanskim soncem, ki dolgo vztraja visoko na nebu, drugače, kot je vajena doma. Vsede se na zelenico ob poti, z namenom, da si malo odpočije, konec koncev skozi mesto hodi že dobro uro. Čas kar leti, ko se pred očmi stalno rišejo nove stvari.

Ljudje tukaj se ne smejejo veliko, opaža. Pač pa so skoncentrirani na svoje opravilo, naj bo to ležerno uživanje v pariškem lokalu, ali telovadba v parku. Včasih ima občutek, kot da je med njo in njimi nevidna pregrada, kot da jo obdaja balon, ki ga ne more predreti. Ali je to kulturna razlika, ali kaj drugega, se vpraša. Občutek ima, da bi tisti, ki bi se ji dovolj približal, lahko počil ta balon; a s tem bi izbrisal tudi njo. Njene misli niso racionalne; ali pač. Čuti, da je skrajni čas, da se jo nekdo dotakne, le tako namreč človek ve, da je resničen in da ne bo počasi prešel v svet senc. A tokrat noče več, da se je dotaknejo laži in prevare. Boljše biti skrit, kot izmaličen, jo prešine.

V tem pred sabo zagleda starejšo gospo, ki se z nekom pogovarja, a ob njej ni nikogar. M jo pozorno opazuje, gospa jo je čisto pritegnila s svojo pojavo. Ko se počasi in s težavo sprehodi mimo nje, na njeni rami opazi papigo.

Perfekten, slikovit duo, kot nalašč, za presek njenih mračnih misli.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]