V trenutku, ko se je vsedla na letalo v Parizu, jo je premagala utrujenost. Ko so stevardese opravljale svoj varnostni ples rok, je že zdavnaj plavala v svetu enakomernega dihanja in modrin.

Ko je čez kakšno uro izstopila na bruseljskem letališču, še vedno ni bila povsem zbujena. Počasi se je namestila na sedežu ob oknu in na plano potegnila malico, ki jo je nosila v nahrbtniku. Te dni je bila čisto na suhem z denarjem. Nekje je izbrskala zadnje tri evre, da si je lahko privoščila kavo iz avtomata, saj na letalu ni dobila jutranje kave, na katero je računala. Presneta vojna, je pomislila. Leti se v trenutku podražijo, pa ti na njem še kave in prigrizka ne ponudijo. Dva meseca nazaj je bilo to še normalno.

Kljub temu se ni sekirala preveč. Po eni strani ji je askeza prijala, saj se tako lažje ni uklanjala skušnjavam, ki so bile prisotne vse naokoli nje. Letališča. Pribežališča višjega sloja. Čisti, tihi, udobni kraji ustavljenega časa in odmaknjenosti od resničnega sveta. Mogoče so ji bila zato na nek način ljuba in jo hkrati odbijala. Ker je lahko v njih brez sramu odplavala v svoji zasanjanosti in si domišljala, da ima njeno življenje strukturo in smisel.

Iz nahrbtnika je potegnila računalnik in ob srebanju rahlo prevroče kave začela tipkati.

Ko se je čez kakšni dve uri premaknila proti izhodu za njen let v Ljubljano, se ji je zdelo, kot da bi v trenutku preskočila v drug svet. Tančica, ki jo je navidezno ločevala od drugih ljudi, se je pretrgala, ko je zaslišala prvi pogovor v slovenščini po treh tednih.

Še vedno se je spomnila prvega leta v Bruselj, ko je morala celo pot letala poslušati pogovor dveh sorojakov, ki ga definitivno ni hotela imeti v ušesih. Kako lažje je obsojati svoje ljudi. Čeprav so ravno tako tujci - kot tisti azijski par, ki gre verjetno v Ljubljano in na Bled, pa mogoče potem še v Postojnsko jamo -, obstaja neka povezava - jezik, kultura, kraj, kjer si zrasel -, ki te z njimi veže. In nekako postaneš bolj teritorialen, občutljiv, tako kot v družini. Največji spori se konec koncev dogajajo med ljudmi, ki so si najbližje.

Vse te misli so jo preplavljale med čakanjem na vkrcanje. Zunaj so divjale nevihte in ko je gledala močan veter in naliv, ki ni puščal pogledu dalj od par metrov, je bila hvaležna, da še niso vzleteli.

Še kakšne pol ure in na letalu bo gledala okoli sebe, s katerimi ljudmi bo obdana, če se jim slučajno v zraku zgodi najhujše.