Da bi se končno prebudila, je srebnila še en požirek iz skodelice kave. Nič ni pomagalo stalnemu poplesovanju misli in slik v glavi, ki se še niso postavile na svoje mesto; pa čeprav so zunaj ptiči odpeli že stoto pesem tisti dan in je sonce že lepo grelo bele ploščice na njenem balkonu.

Čas je hecna stvar. Večino časa mislimo, da je linearen in zanesljiv. Da njegov tek prinaša sigurne stvari. Potem pa se včasih zbudimo in imamo občutek, da se je čas upognil in sta dve leti ostali nekje vmes, mi pa smo hkrati na točki pred njima in istočasno v tem trenutku. Oseba na razpotju je edina stvar, ki nam je znana, vse drugo je zamegljeno.

V našem jeziku nimamo besed, da bi opisali te občutke, ampak to ne spremeni dejstva, da so tam. Lahko si le poskušamo dopovedat, da realnost ni v tem. Realnost ni v občutkih, željah, hrepenenjih, niti v zelo konkretnem občutju časa. Realnost je v dejanjih, v tem, kako te vidijo drugi, kaj pustiš za sabo, ko greš. Včasih boljše tako, včasih zares nedoumljivo. Med jutranjim sanjarjenjem se je spomnila svojega zadnjega potovanja z letalom. Kako nadrealistična izkušnja. Znova se je potopila v misli.

Medtem, ko Elon sanja o mestu na Marsu in o raketah, ki se vračajo na Zemljo - in kar on sanja, to se zgodi -, je ona še vedno fascinirana nad dejstvom, da letalo vzleti in pristane; da je to sploh mogoče! Medtem, ko gleda skozi okno, na krilu opazi napis 'Do not walk outside these lines'. Predstavlja si, kako bi izgledalo, če bi letalo zasilno pristajalo in bi dejansko, edinkrat v življenju hodila po krilu letala. Misel, za katero v resnici noče, da se realizira, pa jo vseeno zabava. V tem se ji v glavi začnejo plest verzi.

 

do not walk outside these lines;

what happens if i do?

another cloud goes by

it seems so free and wild

would it hurt, if i jump

or would i only feel

more alive?

 

Letalo je pristalo, kot že milijonkrat pred tem, ljudje ne ploskajo več, ker je to zdaj že nekaj samoumevnega in nimamo časa za take banalne stvari, treba je vstat, bit živčen, ker imaš bolj pomembne stvari, kot sedet na letalu in čakat, da se vrata letala odprejo (čeprav si že tolikokrat potoval in bi ti bilo lahko jasno, da se vrata ne bodo odprla nič hitreje, če vstaneš in brskaš za prtljago). Treba je živet, se premikat in hitet, bit živčen. Ali pač?

Kdo bi si mislil, da bodo živčni ljudje na letalu tisti spomin, ki jo bo dokončno predramil. Iz kupa zvezkov je vzela svoj 'bullet journal' in začela z dnem, razprostrtim pred njo, kot prazen list papirja. S čim ga bo popisala danes?