V nespečno noč se nariše spomin -

iz časov, ko si v izobilju ljubezni

odločno trdila, da obstajajo stvari,

enakovredne ljubezni;

občutek, ko stojiš na vrhu gore, 

ki ti je pred tem vzela sleherni dih;

biti del orkestra sredi Beethovnove 7. simfonije;

vstati tako zgodaj, da te enega izmed redkih

oplazijo prvi sončni žarki novega dne;

izgubiti se med policami stare knjigarne 

in čutiti bitja src,

ki ti ne pripadajo.

Danes nisem več tako prepričana v to.

Vsako od teh občutji ima še vedno

 vsaka svojo neskončnost;

a počasi spoznavam,

da je mogoče le res,

da jim le ljubezen podari tisto ožarjenost,

nevidni sij

popolne predanosti trenutku.