Do lune in nazaj

Da bi se končno prebudila, je srebnila še en požirek iz skodelice kave. Nič ni pomagalo stalnemu poplesovanju misli in slik v glavi, ki se še niso postavile na svoje mesto; pa čeprav so zunaj ptiči odpeli že stoto pesem tisti dan in je sonce že lepo grelo bele ploščice na njenem balkonu.

Čas je hecna stvar. Večino časa mislimo, da je linearen in zanesljiv. Da njegov tek prinaša sigurne stvari. Potem pa se včasih zbudimo in imamo občutek, da se je čas upognil in sta dve leti ostali nekje vmes, mi pa smo hkrati na točki pred njima in istočasno v tem trenutku. Oseba na razpotju je edina stvar, ki nam je znana, vse drugo je zamegljeno.

V našem jeziku nimamo besed, da bi opisali te občutke, ampak to ne spremeni dejstva, da so tam. Lahko si le poskušamo dopovedat, da realnost ni v tem. Realnost ni v občutkih, željah, hrepenenjih, niti v zelo konkretnem občutju časa. Realnost je v dejanjih, v tem, kako te vidijo drugi, kaj pustiš za sabo, ko greš. Včasih boljše tako, včasih zares nedoumljivo. Med jutranjim sanjarjenjem se je spomnila svojega zadnjega potovanja z letalom. Kako nadrealistična izkušnja. Znova se je potopila v misli.

Medtem, ko Elon sanja o mestu na Marsu in o raketah, ki se vračajo na Zemljo - in kar on sanja, to se zgodi -, je ona še vedno fascinirana nad dejstvom, da letalo vzleti in pristane; da je to sploh mogoče! Medtem, ko gleda skozi okno, na krilu opazi napis 'Do not walk outside these lines'. Predstavlja si, kako bi izgledalo, če bi letalo zasilno pristajalo in bi dejansko, edinkrat v življenju hodila po krilu letala. Misel, za katero v resnici noče, da se realizira, pa jo vseeno zabava. V tem se ji v glavi začnejo plest verzi.

do not walk outside these lines;

what happens if i do?

another cloud goes by

it seems so free and wild

would it hurt, if i jump

or would i only feel

more alive?

Letalo je pristalo, kot že milijonkrat pred tem, ljudje ne ploskajo več, ker je to zdaj že nekaj samoumevnega in nimamo časa za take banalne stvari, treba je vstat, bit živčen, ker imaš bolj pomembne stvari, kot sedet na letalu in čakat, da se vrata letala odprejo (čeprav si že tolikokrat potoval in bi ti bilo lahko jasno, da se vrata ne bodo odprla nič hitreje, če vstaneš in brskaš za prtljago). Treba je živet, se premikat in hitet, bit živčen. Ali pač?

Kdo bi si mislil, da bodo živčni ljudje na letalu tisti spomin, ki jo bo dokončno predramil. Iz kupa zvezkov je vzela svoj 'bullet journal' in začela z dnem, razprostrtim pred njo, kot prazen list papirja. S čim ga bo popisala danes?

 V trenutku, ko se je vsedla na letalo v Parizu, jo je premagala utrujenost. Ko so stevardese opravljale svoj varnostni ples rok, je že zdavnaj plavala v svetu enakomernega dihanja in modrin.

Ko je čez kakšno uro izstopila na bruseljskem letališču, še vedno ni bila povsem zbujena. Počasi se je namestila na sedežu ob oknu in na plano potegnila malico, ki jo je nosila v nahrbtniku. Te dni je bila čisto na suhem z denarjem. Nekje je izbrskala zadnje tri evre, da si je lahko privoščila kavo iz avtomata, saj na letalu ni dobila jutranje kave, na katero je računala. Presneta vojna, je pomislila. Leti se v trenutku podražijo, pa ti na njem še kave in prigrizka ne ponudijo. Dva meseca nazaj je bilo to še normalno.

Kljub temu se ni sekirala preveč. Po eni strani ji je askeza prijala, saj se tako lažje ni uklanjala skušnjavam, ki so bile prisotne vse naokoli nje. Letališča. Pribežališča višjega sloja. Čisti, tihi, udobni kraji ustavljenega časa in odmaknjenosti od resničnega sveta. Mogoče so ji bila zato na nek način ljuba in jo hkrati odbijala. Ker je lahko v njih brez sramu odplavala v svoji zasanjanosti in si domišljala, da ima njeno življenje strukturo in smisel.

Iz nahrbtnika je potegnila računalnik in ob srebanju rahlo prevroče kave začela tipkati.

Ko se je čez kakšni dve uri premaknila proti izhodu za njen let v Ljubljano, se ji je zdelo, kot da bi v trenutku preskočila v drug svet. Tančica, ki jo je navidezno ločevala od drugih ljudi, se je pretrgala, ko je zaslišala prvi pogovor v slovenščini po treh tednih.

Še vedno se je spomnila prvega leta v Bruselj, ko je morala celo pot letala poslušati pogovor dveh sorojakov, ki ga definitivno ni hotela imeti v ušesih. Kako lažje je obsojati svoje ljudi. Čeprav so ravno tako tujci - kot tisti azijski par, ki gre verjetno v Ljubljano in na Bled, pa mogoče potem še v Postojnsko jamo -, obstaja neka povezava - jezik, kultura, kraj, kjer si zrasel -, ki te z njimi veže. In nekako postaneš bolj teritorialen, občutljiv, tako kot v družini. Največji spori se konec koncev dogajajo med ljudmi, ki so si najbližje.

Vse te misli so jo preplavljale med čakanjem na vkrcanje. Zunaj so divjale nevihte in ko je gledala močan veter in naliv, ki ni puščal pogledu dalj od par metrov, je bila hvaležna, da še niso vzleteli.

Še kakšne pol ure in na letalu bo gledala okoli sebe, s katerimi ljudmi bo obdana, če se jim slučajno v zraku zgodi najhujše.

V sloviti latinski četrti Pariza, par ulic stran od rečnih bregov in skrita pred hordami turistov, ki se dve ulici stran trejo okoli Notre Dame in Shakespare and Company, se nahaja mala knjigarna angleških knjig, The Abbey Bookshop. Njen lastnik, kanadčan Bryan, ne več tako rosnih let, kateremu se življenje v tem brnečem mestu odseva na obrazu, se je ravno vrnil čez Atlantik; potovanje tja in nazaj je opravil v petih dneh, a to mu ne preprečuje, da se ne bi odzval pobudi prijateljev in večer preživel, tako kot mnogoter drugi, ob vinu in pikadi, kje drugje, kot tik pred svojo knjigarno.

Bryan je potoval domov na sestrino željo. Pred enim tednom je ob dveh zjutraj prejel klic, da se bosta s partnerjem poročila. To ni bil mlad par, pač pa človeka, ki sta skupaj preživela vsa svoja zrela leta. Bryan ni mogel verjeti, čemu bi se zdaj želela poročiti in čemu ga kliče le dva dni pred poroko. Kot bi vedela, da ga bo v obisk najlažje prepričala v spontani naglici.

Naslednje jutro je brez razmišljanja kupil letalsko karto in čez devet ur je že sedel na letalu Air Canada, v smeri Toronta. Ni se niti dobro spomnil, kdaj je bil nazadnje v domačih krajih. Ni se še spraševal ali je pripravljen srečati znane obraze. V njem niso videli Parižana in umetnika v disciplini joie de vivre, katerega odsev je videl sam, ko se je pogledal v ogledalo. Ne, v njem so videli dobrega starega Bryana, družinskega šaljivca, odmaknjenca, ki je vedno za kanček preveč sanjal.

Po pričakovanjih ga sestra ni pričakala na letališču. Poklical je taxi, med vožnjo pa se zatopil v Borgesove Labirinte, da mu ne bi bilo treba ob pogledu skozi okno obujati preveč spominov. Konec koncev je prišel sem zaradi sestrine poroke, nič več. 

Izkazalo se je, da je bila poroka čisto legalne narave. Seveda je to imelo smisel, saj je poznal svojo sestro in sentimentalnost ni bila ena od njenih lastnosti. Ljudje so se pretvarjali, da so tam, da bi se poklonili dolgoletni zvezi dveh ljudi, a vsi so vedeli, da je to le sekundarnega pomena. 

Kljub temu, ljudje ne bodo nikoli zamudili priložnosti, da pregrešno zapravljajo in si privoščijo kozarec šampanjca preveč; pa naj bo razlog kakršenkoli. Tudi Bryan se je držal tega pravila; konec koncev se je temu moral zahvaliti, da je večer minil v sproščenih izmenjavah komplimentov, anekdot, ki so jih vsi navzoči že prevečkrat slišali in da se ni preveč obremenjeval, če nekaterih obrazov ni uspel povezati z dogodki iz spominov.

Ko se je na letalu vračal nazaj, je bilo srečanje že davno za njim. Ob menjavi leta, na letališču v Frankfurtu, je kupil celo vrečo tradicionalnih prest. Zvečer bodo prišle prav, ko jih bo ob humusu, olivah in vinu, ponudil svojim ekspatskim kolegom. Kot neštetokrat bosta lahkotno druženje in tiho razumevanje spremljava ob sončnem zahodu v tem slikovitem mestu.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Resnica leži na dnu steklenice rdečega, pravijo Francozi. In včasih je res tako. Še posebno, ko si priznaš, da ti je za ljudi malo manj mar, kot si se dolgo trudil, da bi ti bilo in ko imaš kljub temu enega najlepših večerov zadnjih tednov. Družbo pa ti poleg kolegice dela perfektno pitna steklenica rdečega Bordeauxa.

Luxemburški vrtovi v pozni pomladi, ki se po vročem dnevu pripravlja na nevihto, je eno lepših doživetij Pariza. S svojimi zelenimi stolčki, ki parku dodajo poseben karakter sproščene urejenosti, je pravi prostor za pogovor o vsem in ničemer.

Tja je prisopihala, zaprašena, po celem dnevu hoda po Versaillskih vrtovih, ki so jo začarali, s svojo baročno predimenzioniranostjo, a hkrati okusnostjo; s svojo grandiozno intimnostjo so ji več kot enkrat vzeli dih, in jo pripravili do smeha - obdano z baročnimi vrtovi in gozdovi, kipi in vodnjaki, medtem, ko se je iz krošenj razlegala francoska baročna glasba. Počutila se je doma in lahko bi sedela in se sprehajala ure in ure.

Ko je prispela v mesto se je nebo že vidno in hitro spreminjalo iz svetlo modre v temno sivo. V zraku je bilo čutiti vonj prihajajoče nevihte, in olajšanja, ki pride z njo, a punci sta si mirno, predvsem pa veselo natakali vino, rezali sir in grickali korenčke s humusom. Dve mladi Slovenki, ki ju je pot po nepričakovanih ovinkih pripeljala v Pariz in skupaj. Ko sta natakali prvi kozarec, se jima je mimoidoča gospa, verjetno na begu pred dežjem, široko nasmehnila: Bon appetit! in mirno nadaljevala korak.

Medtem, ko sta obdelovali bolj osebne in malo čenčaste teme, sta začutili kaplje. Najprej eno, to še gre, potem pa štiri zapored, mogoče pa je čas, da se spravita. Medtem, ko sta v torbe basali kozarce, steklenico in njune prigrizke, je par ljudi še mirno sedelo. M jih je malo z zavidanjem opazovala. Mogoče je bil dež prav tisto, kar so si v tistem trenutku želeli. Intimnost, za trenutek izpraznjeno mravljišče ljudi in hrup, ki ni povzročen iz strani človeka in v resnici ni hrup, ampak pomirjujoča zvočna kopel.

Tekli sta proti najbližjemu metroju, radostni, ker to je moč nevihte. Da ti vedeti, da obstajaš, nikjer drugje kot tukaj in zdaj. Da ti moč, da se pokažeš za odtenek bolj resničnega, da si snameš kakšno masko več, še posebno, če te nevihta ujame in malo zmoči. Za trenutek predaš kontrolo in dobiš občutek, da je vse mogoče.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Danes se ji ne da igrati. Najrajši bi zaspala, ji švigne skozi misli, ravno preden dirigentka zamahne v uvodni takt uverture. 'M, zberi se, tako ne bo šlo.' Kar naenkrat jo zagrabi panika, njene misli niso niti približno skoncentrirane na note pred sabo, izmuzljive so in silijo tja, kamor ona noče.

"Speak softly! Be on your guard! We are watched with eye and ear.Oh what joy, in the open air. Freely to breathe again! Up here alone is life. Speak softly! Be on your guard! We are watched with eye and ear."

Eterični zbor na koncu prvega dejanja jo spet privede k njenim čutom in v stik z glasbo, z mirom, ki veje od nje. Na polovici opere končno čuti, da se ima v oblasti. Ne ve, kako ji je uspelo priti do tja brez večjih kiksov. Še ena priložnost, ko se lahko zahvali letom izkušenj in mišičnemu spominu.

Med arijami opazuje svoje kolege. Kakor jo znajo živcirati, je to eno od bogastev igranja v orkestru. Opazovanje in vpijanje energij, ki jo oddajajo ljudje medtem, ko so potopljeni v glasbo. Nič ni bolj iskrenega in živega od tega, in to bo vedno ena njenih najljubših stvari.

Končati koncert je zanjo kot, če bi prišla izpod gladine vode, kjer se je s škrgami brezčasno potapljala. Kot riba na suhem, bi rekli.

Ko traja aplavz ona še srka zadnje učinke tega magičnega potapljanja, potem pa se sprijazni z realnostjo; treba je na suho.

Na koncu se zahvali svojemu pult-kolegu, ki se ji, kot vedno, prijazno in široko nasmehne, medtem ko tudi ona z zadovoljnim nasmeškom reče: Samo spat bi šla. 

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Pozno popoldan je že, ko se odloči, da je čas za sprehod po pomladnem mestu.

Lase si spne v figo, nadene kavbojke in že je ni več v sobi. Prek živo zelenega parka Saint Cloud ji korak stopi že čisto instinktivno. Čeprav je topel dan in sonce res močno sije, se pod krošnjami stalno čuti prijetna sapica. Ko je enkrat izven prostranega parka, se sprehodi ob glavni obvoznici in nato čez Seno. Njen cilj je danes priljubljen pariški park, Bois de Boulogne, prijetno urico hoje od njenega hotela. Po tednih vaj v zaprtih prostorih, potovanj v letalih, vlakih in metrojih, menjave okolji, je tisto kar rabi svežina narave, tišina in meditativna senzacija, ki jo sproži hoja.

Še preden bi si mislila, prispe tja. Nad njo se odpre obok zelene, ki jo posrka vase. V trenutku ji telo zaplava v občutku miru in sprejetosti, kakršnega je že par dni potrebovala. Globok vdih skozi nos, vse tja do trebuha, pa izgubljen pogled v gozdnih poteh. Nebesa.

Pusti, da jo noge nesejo, kjer želijo, pogled pa se ji ustavlja na mimoidočih; tekači, zaljubljeni pari, skoncentrirani telovadci in zamišljeni upokojenci. Bois de Boulogne je največji park romantičnega mesta in tukaj je jasno, kam se množica ljudi zateče, ko se rabi spočiti od konstantnega brnenja in hitenja milijonskega mesta.

Živo zelena se meša s pozno spomladanskim soncem, ki dolgo vztraja visoko na nebu, drugače, kot je vajena doma. Vsede se na zelenico ob poti, z namenom, da si malo odpočije, konec koncev skozi mesto hodi že dobro uro. Čas kar leti, ko se pred očmi stalno rišejo nove stvari.

Ljudje tukaj se ne smejejo veliko, opaža. Pač pa so skoncentrirani na svoje opravilo, naj bo to ležerno uživanje v pariškem lokalu, ali telovadba v parku. Včasih ima občutek, kot da je med njo in njimi nevidna pregrada, kot da jo obdaja balon, ki ga ne more predreti. Ali je to kulturna razlika, ali kaj drugega, se vpraša. Občutek ima, da bi tisti, ki bi se ji dovolj približal, lahko počil ta balon; a s tem bi izbrisal tudi njo. Njene misli niso racionalne; ali pač. Čuti, da je skrajni čas, da se jo nekdo dotakne, le tako namreč človek ve, da je resničen in da ne bo počasi prešel v svet senc. A tokrat noče več, da se je dotaknejo laži in prevare. Boljše biti skrit, kot izmaličen, jo prešine.

V tem pred sabo zagleda starejšo gospo, ki se z nekom pogovarja, a ob njej ni nikogar. M jo pozorno opazuje, gospa jo je čisto pritegnila s svojo pojavo. Ko se počasi in s težavo sprehodi mimo nje, na njeni rami opazi papigo.

Perfekten, slikovit duo, kot nalašč, za presek njenih mračnih misli.

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]

Dolga vrsta se vije, vse od vstopa na Eurostar platformo, čez carinski pregled, kamor pogled ne sega več. Občutek je, kot da bi bili na letališču, pa je le londonska postaja St Pancras.

Čas je za vrnitev v Pariz. Kot da bi bil en dan v opečnatem mestu dovolj za njene radovedne čute. Službeno potovanje je posebna stvar, čeprav ona o njem težko razmišlja na ta način. Konec koncev živi tako, kot si je le redko upala sanjati.

Zdaj že čaka v vrsti, pred živahnimi uslužbenci Pret - a - Mangerja, ki so za četrtkovo jutro neobičajno razposajeni. Okoli nje žuborijo zvoki postaje, ki jo še kar držijo v jutranjem transu - v nagli poti iz hotela še namreč ni popila jutranje kave. Po eni strani ji ta zaspanost kar prija; tako se lažje izogiba svoji anksiozni naravi, ki se ponavadi prebudi skupaj z drugo ali tretjo skodelico kave. V nekem momentu se je vseeno treba zdramiti.

Z macchiatom in ingverjevim napitkom v roki, oprtana s kovčkom, nahrbtnikom in violino, se prebije na prost sedež, nekje v kotu čakalne sobe. Ta jutranja brezbrižnost za svet okoli sebe in nemoteno opazovanje ljudi sta prav tisto, kar v tem trenutku potrebuje.

Ker je do odhoda še dobra ura, iz torbe potegne sveže kupljeno knjigo. Z lahkoto se potopi vanjo.

"... I began to realize that what I needed was enough of the right things. The light and the sky and balcony were the right things. My children finding their way through the new story, starting to shape it and make it their own and being in close contact with their father, all of these were right things ... Not having a place to write was the wrong thing. ... " *

Nekje sredi teh stavkov, ko se ob njih zamišljeno zastrmi čez čakalnico, se pred njo prikaže nekam znan obraz. Najprej malo zamegljen, potem pa.

" Bonjour! Tu vas aussi prendre le train pour Paris? " Še vedno zmedena in malo omotična pogleda mladega temnolasega fanta. "Oprosti, bi lahko ponovil po angleško?", reče v angleščini. Obraz ji je znan, pa ga vseeno ne ve kam uvrstiti. "Seveda! Ti si del naše produkcije, z zborom accentus? " "Sem. Kaj pa ti? Kaj že odhajamo?" " Ne, ne, ne mudi se. Asistent režiserja sem, pa rad poklepetam s kom od ekipe," se toplo nasmehne fant. 

Med pogovorom prsti počasi zaprejo rumeno knjigo. Zanjo bo še čas na vlaku, v dolgem podmorskem tunelu, ko bo kratko srečanje le še živahen spomin, dokaz spontanosti bivanja, misel, ki ji bo - vsaj za nekaj časa - potegnila usta v zadržan nasmešek.

*povzetek iz knjige The Cost Of Living, avtorice Deborah Levy 

[izziv - 7 dni, 7 črtic, navdihnjenih iz mojega dnevnika]