Do lune in nazaj

Vreme te dni v Parizu je shizofreno. Mrzel veter, ki se meša s toplim zrakom in vročimi pomladnimi žarki sonca. Pot od hotela jo vodi mimo nakupovalnega centra, mimo skladiščnih vrat, kjer vsakič zadrži dih, saj izza njih prihajajo neprijetne vonjave. Prečka cesto, mimo brezdomca, s katerim se po enem tednu pozdravita že kot stara znanca, 'bon journee! bon weekend!', si izmenjata pozdrave, sonce jo zagreje, ko hiti mimo kolesarjev in tekačev, ki jih na slikoviti poti ob Seni ne zmanjka; izgleda, kot da se s hektičnim in neustavljivim načinom življenja, ki ga človek začuti v centru Pariza, lahko soočiš le, če ves ta pritisk iztisneš skozi tek, hitro hojo, poganjanjem. 

Spusti se na leseno brv ob reki, opazujoč ladje, parkirane na rob reke. Ena je bolj zanimiva od druge in sprašuje se, kakšni ljudje bivajo v njih. Ali je ta ladja vikend za nekoga, ali pa le prostor za zabave, mogoče stalen, luksuzen ali pa le s težavo vzdrževan dom? V nekem trenutku jo ujame roj mušic, nato pa ji pogled pritegne čudovita bela cvetlica, ki spominja na marjetico in že se izgubi v zeleni goščavi pomladnih bujnosti.

Pa se že znajde nazaj ob glavni cesti, kjer trušč vozil zmoti njeno omotico opojnih vonjav. Malo naprej ob poti, na strehi ladje, zagleda skupino ljudi, ki se pripravljajo na nedeljski piknik, dobro so opremljeni, še žar imajo. Konec koncev je nedelja. Veliko gradbišče na otoku sredi reke je danes tiho in lahko si predstavlja, kako bo, ko bo ta zdaj šele nastajajoča stavba le še skupek ruševin, iz katerih bodo štrlele železne palice, kjer se bo slišal odmev tekajočih podgan in kapljajoče vode. Prav tako kot zdaj. Na zadnjem delu nabrežja, preden prispe do koncertne dvorane, se ljudje sončijo, berejo, strmijo v telefone in tako ali drugače preživljajo dan, ki je namenjen polnjenju baterij. Stopi čez most in že sreča par kolegov in senzorični sprehod oči, misli, vonjav in nog se prekine.

Kot vsak drugi dan stopa po poti, proti impozantni stavbi na otoku sredi reke Sene, kjer se že navidez neštetotič zbirajo člani orkestra. Počasi bo šlo zares in bo njihovo igranje spremljala tudi budna pozornost publike.

Ko prispe pod stopnišče pred zadnjim mostom, na stopnicah zagleda znan obraz. Orkestrskega kolega, violinista, radoživega Italijana, s katerim vedno rada pokramlja v obema ljubem jeziku. Opazi, da je tokrat še posebej premišljeno opravljen. Temno modra obleka, s srajco, brezrokavnikom in jopičem, pa temnimi elegantnimi čevlji. Ko ga dohiti, si vzame slušalke iz ušes in jo radostno, kot ponavadi, pozdravi. "Ciao, M! Come stai?" Skupaj nadaljujeta pot čez most. M pohvali njegovo obleko. "Gre danes za kakšno posebno priložnost?" ga vpraša. E ji vzneseno začne razlagati. "To ni obleka! Tale jakna je stara že 25 let, hlače, ki so pasale zraven, so se mi uničile. Tako sem šel k dobremu prijatelju krojaču in ga prosil naj mi najde hlače, ki pašejo k suknjiču. Tale brezrokavnik je še od moje poroke. 25 let!! In ti čevlji, prav tako iz moje poroke, a takrat jih je nosil moj oče, naj počiva v miru. Ampak so izredno lahki, poletni čevlji, čeprav elegantni. Kakorkoli, hvala za opazko," konča monolog, z nasmeškom na obrazu. Tudi ona je zadovoljna, ko vidi veselje nekoga, ki zna na navidez povsem navaden dan, nositi na sebi celo paleto premišljeno izbranih zgodb.

Po zadnjih akordih odigranega zbora, se dirigent zadovoljno nasloni na svoj sedež in z nasmehom v očeh reče; andiamo a pranzo! Kot vsakemu Italijanu, je tudi njemu prosti čas, svet čas, prav tako kot delo; če pa vključuje hrano, pa se njegova vrednost še poveča. Razposajeni vstanemo iz svojih sedežev. Do kosila je še dobre pol ure. Čas je, da odložimo instrumente v svoji sobi velike vile San Fermo, in vsak odide bogsigavedi kam.

Sama v sobi nimam kaj dosti početi, razen, da grem lulat, umijem roke in si rahlo popravim ličila. Odločim se oditi v preddverje. Že na poti po stopnicah navzdol zaslišim trkanje žogice, sem in tja, sem in tja. Ko vstopim v skupno sobo vile, ob nogometni mizi že stojijo štirje kolegi in zavzeto sledijo žogici, od rdečega do modrega vratarja. Igra me posrka, enkrat ko stojim ob mizi, ne morem odtrgati pogleda in vsak zadetek vzbudi radost. Kljub moji zadržani naravi, se ob igri razživim. Ko končajo igro, je do kosila še petnajst minut. Dai, Mojca, giocchi anche tu! Ob vzpodbudi poprimem za ročke tudi jaz. 

Kmalu sledi prvi zadetek, iz branilčeve - moje- strani. "Mamma mia, Mojca!" vzklikne Giulio, pionir namiznega nogometa v našem orkestru in zares zastrašujoč napadalec. Z vsakim udarcem igra postaja intenzivnejša in čeprav se točke nasprotnikov hitro nabirajo, tudi sama uživam čisto v vsakem udarcu. Nenadoma se na vratih pojavi Filippo, a pranzo!, zavpije, kar pomeni, da je hrana pripravljena. Brez pomisleka spustimo ročaje in se odpravimo v jedilnico.

Do konca tedna se navdušenje nad igro samo še stopnjuje in igranje namiznega nogometa - calcetta - postaja skoraj tako pomembno, kot igranje Bachovega pasijona. Treba je napredovati, se izboljšati, premagati, se zabavati. Prav vsak hoče biti del tega. Prav vsak se na neki točki preizkusi. Večeri in pavze pred obroki minevajo v znamenju te dramatične igre. Na koncu se nam pridruži celo zbor in izkaže se, da sta v njihovih vrstah dva prvaka. Tudi mi imamo dva - Giulio in Mojca. Ekipi sta sestavljeni, napetost se stopnjuje, za čast skupine gre. Zbor proti orkestru. Kdo bo pokazal večjo zbranost, napadalnost, iskrivost, koncentracijo? Okoli mize se naberejo gledalci, prava množica glasbenikov, ki igro jemljejo neizmerno resno. Navijanje se stopnjuje in s tem tudi živci igralcev, vsake toliko iz Giulia pride vzklik Mamma mia, Mojca, in vsake toliko iz mene obupan vzklik, ko mi neustrašni zborist zabije žogico, ki je ni mogoče ustaviti. Igra je tako izenačena, da pridemo do penalov. Kakšna nervoza! 

Na koncu slavi orkester. Vsa iz sebe objamem Giulia, neprekosljivega soigralca, on pa že gleda, kje se skriva njegov Aperol.