Do lune in nazaj

A huge summer storm broke out this evening. The air was yellow, like it would be full of Saharian dust, the wind was blowing and large quantities of water were dropping through the trees all the way to the floor. I was just finishing my practicing for the day, but had to stop – although I thought Tartini sounded really nice in this kind of weather – go to the balcony and watch this wonder.

I just sat there, with my fizz drink and salted nuts, watching perfectly beautifully messy storm unravel. 

Why can’t our own, human messines, anger and all that is unpleasant be so interesting and even calming to watch?, I thought.

I remembered how I usually sat here outside on the balcony, looking up the perfect sky, the sunset. And how I would always find things that are lacking. Some unachieved ambition, or a crack in a really wonderful friendship. The lack of companionship that should accompany the serene evening.

But today, on a stormy evening, what I had was enough. It was rich and satisfying.

It’s the same everywhere I look. The more perfect the situation, the more unsettling it feels. Real life awaits in the challenge, waiting for me to tackle it. Beacuse after the storm, even if we don’t want it to happen, we always breathe a little lighter. Maybe simply because we survived. But mostly, because storms freshen the stuffy, perfect, suffocating summer air.

Vreme te dni v Parizu je shizofreno. Mrzel veter, ki se meša s toplim zrakom in vročimi pomladnimi žarki sonca. Pot od hotela jo vodi mimo nakupovalnega centra, mimo skladiščnih vrat, kjer vsakič zadrži dih, saj izza njih prihajajo neprijetne vonjave. Prečka cesto, mimo brezdomca, s katerim se po enem tednu pozdravita že kot stara znanca, 'bon journee! bon weekend!', si izmenjata pozdrave, sonce jo zagreje, ko hiti mimo kolesarjev in tekačev, ki jih na slikoviti poti ob Seni ne zmanjka; izgleda, kot da se s hektičnim in neustavljivim načinom življenja, ki ga človek začuti v centru Pariza, lahko soočiš le, če ves ta pritisk iztisneš skozi tek, hitro hojo, poganjanjem. 

Spusti se na leseno brv ob reki, opazujoč ladje, parkirane na rob reke. Ena je bolj zanimiva od druge in sprašuje se, kakšni ljudje bivajo v njih. Ali je ta ladja vikend za nekoga, ali pa le prostor za zabave, mogoče stalen, luksuzen ali pa le s težavo vzdrževan dom? V nekem trenutku jo ujame roj mušic, nato pa ji pogled pritegne čudovita bela cvetlica, ki spominja na marjetico in že se izgubi v zeleni goščavi pomladnih bujnosti.

Pa se že znajde nazaj ob glavni cesti, kjer trušč vozil zmoti njeno omotico opojnih vonjav. Malo naprej ob poti, na strehi ladje, zagleda skupino ljudi, ki se pripravljajo na nedeljski piknik, dobro so opremljeni, še žar imajo. Konec koncev je nedelja. Veliko gradbišče na otoku sredi reke je danes tiho in lahko si predstavlja, kako bo, ko bo ta zdaj šele nastajajoča stavba le še skupek ruševin, iz katerih bodo štrlele železne palice, kjer se bo slišal odmev tekajočih podgan in kapljajoče vode. Prav tako kot zdaj. Na zadnjem delu nabrežja, preden prispe do koncertne dvorane, se ljudje sončijo, berejo, strmijo v telefone in tako ali drugače preživljajo dan, ki je namenjen polnjenju baterij. Stopi čez most in že sreča par kolegov in senzorični sprehod oči, misli, vonjav in nog se prekine.

Kot vsak drugi dan stopa po poti, proti impozantni stavbi na otoku sredi reke Sene, kjer se že navidez neštetotič zbirajo člani orkestra. Počasi bo šlo zares in bo njihovo igranje spremljala tudi budna pozornost publike.

Ko prispe pod stopnišče pred zadnjim mostom, na stopnicah zagleda znan obraz. Orkestrskega kolega, violinista, radoživega Italijana, s katerim vedno rada pokramlja v obema ljubem jeziku. Opazi, da je tokrat še posebej premišljeno opravljen. Temno modra obleka, s srajco, brezrokavnikom in jopičem, pa temnimi elegantnimi čevlji. Ko ga dohiti, si vzame slušalke iz ušes in jo radostno, kot ponavadi, pozdravi. "Ciao, M! Come stai?" Skupaj nadaljujeta pot čez most. M pohvali njegovo obleko. "Gre danes za kakšno posebno priložnost?" ga vpraša. E ji vzneseno začne razlagati. "To ni obleka! Tale jakna je stara že 25 let, hlače, ki so pasale zraven, so se mi uničile. Tako sem šel k dobremu prijatelju krojaču in ga prosil naj mi najde hlače, ki pašejo k suknjiču. Tale brezrokavnik je še od moje poroke. 25 let!! In ti čevlji, prav tako iz moje poroke, a takrat jih je nosil moj oče, naj počiva v miru. Ampak so izredno lahki, poletni čevlji, čeprav elegantni. Kakorkoli, hvala za opazko," konča monolog, z nasmeškom na obrazu. Tudi ona je zadovoljna, ko vidi veselje nekoga, ki zna na navidez povsem navaden dan, nositi na sebi celo paleto premišljeno izbranih zgodb.

Po zadnjih akordih odigranega zbora, se dirigent zadovoljno nasloni na svoj sedež in z nasmehom v očeh reče; andiamo a pranzo! Kot vsakemu Italijanu, je tudi njemu prosti čas, svet čas, prav tako kot delo; če pa vključuje hrano, pa se njegova vrednost še poveča. Razposajeni vstanemo iz svojih sedežev. Do kosila je še dobre pol ure. Čas je, da odložimo instrumente v svoji sobi velike vile San Fermo, in vsak odide bogsigavedi kam.

Sama v sobi nimam kaj dosti početi, razen, da grem lulat, umijem roke in si rahlo popravim ličila. Odločim se oditi v preddverje. Že na poti po stopnicah navzdol zaslišim trkanje žogice, sem in tja, sem in tja. Ko vstopim v skupno sobo vile, ob nogometni mizi že stojijo štirje kolegi in zavzeto sledijo žogici, od rdečega do modrega vratarja. Igra me posrka, enkrat ko stojim ob mizi, ne morem odtrgati pogleda in vsak zadetek vzbudi radost. Kljub moji zadržani naravi, se ob igri razživim. Ko končajo igro, je do kosila še petnajst minut. Dai, Mojca, giocchi anche tu! Ob vzpodbudi poprimem za ročke tudi jaz. 

Kmalu sledi prvi zadetek, iz branilčeve - moje- strani. "Mamma mia, Mojca!" vzklikne Giulio, pionir namiznega nogometa v našem orkestru in zares zastrašujoč napadalec. Z vsakim udarcem igra postaja intenzivnejša in čeprav se točke nasprotnikov hitro nabirajo, tudi sama uživam čisto v vsakem udarcu. Nenadoma se na vratih pojavi Filippo, a pranzo!, zavpije, kar pomeni, da je hrana pripravljena. Brez pomisleka spustimo ročaje in se odpravimo v jedilnico.

Do konca tedna se navdušenje nad igro samo še stopnjuje in igranje namiznega nogometa - calcetta - postaja skoraj tako pomembno, kot igranje Bachovega pasijona. Treba je napredovati, se izboljšati, premagati, se zabavati. Prav vsak hoče biti del tega. Prav vsak se na neki točki preizkusi. Večeri in pavze pred obroki minevajo v znamenju te dramatične igre. Na koncu se nam pridruži celo zbor in izkaže se, da sta v njihovih vrstah dva prvaka. Tudi mi imamo dva - Giulio in Mojca. Ekipi sta sestavljeni, napetost se stopnjuje, za čast skupine gre. Zbor proti orkestru. Kdo bo pokazal večjo zbranost, napadalnost, iskrivost, koncentracijo? Okoli mize se naberejo gledalci, prava množica glasbenikov, ki igro jemljejo neizmerno resno. Navijanje se stopnjuje in s tem tudi živci igralcev, vsake toliko iz Giulia pride vzklik Mamma mia, Mojca, in vsake toliko iz mene obupan vzklik, ko mi neustrašni zborist zabije žogico, ki je ni mogoče ustaviti. Igra je tako izenačena, da pridemo do penalov. Kakšna nervoza! 

Na koncu slavi orkester. Vsa iz sebe objamem Giulia, neprekosljivega soigralca, on pa že gleda, kje se skriva njegov Aperol.

[kako nas je izolacija pripeljala skupaj in svoboda izolirala]

Se še spomniš kako je, ko se pred tabo razteza vakuum časa, neizmerno strašljiv in pomirjujoč hkrati?

Ko te s pogledom v prihodnost ne zadane anksioznost, kaj vse boš v tem življenju zamudil, pač pa anksioznost ali boš sploh še kdaj lahko kaj doživel. Čas zaprtja v času covida ravno to pomlad doživlja četrto obletnico in na ta čudovit aprilski dan, ko pijem že tretjo skodelico kave in poslušam točno štiri leta star album Song for Our Daughter Laure Marling, si ne morem kaj, da moje misli ne bi zaplavale tja, v navidez daljno preteklost, ki se je moje bitje spominja s presenetljivo sladkobno grenkobo.

Občutek, da se je čas ustavil nam je povečini tuj. Mogoče se to zgodi v glasbi ali ko preživljaš čas z ljubljeno osebo, a da bi se čas dobesedno ustavil, da bi vsi ljudje obstali na mestu in dneve, tedne, mesece strmeli drug v drugega čez zavetje svojih balkonov; to se ne zgodi. Dokler se enkrat je. In smo obstali, za zavetjem svojih vrat, balkonov, oken. V družbi ljudi, s katerimi si ne bi nikoli izbrali skupnega dvomesečnega domovanja. Nekje globoko moje bitje tega doživetja ne bo nikoli pozabilo.

Čeprav smo znotraj prisilne karantene trpeli in vsak po svoje bili mentalne, preživetvene bitke, pomanjkanje bližine, izpolnjenih načrtov, svobode, finančne tegobe, zamujene priložnosti, pa se je znotraj tega po svoje ’svetega’ časa zgodilo marsikaj rodovitnega in presenečena sem, da štiri leta po tem v pogovoru z ljudmi le redko pridemo na temo, kaj je lockdown pomenil za vsakega izmed nas; kaj se je v nas v tistem času premaknilo, čeprav na nek način vsi čutimo, da obstaja čas pred in čas po tem prelomnem dogodku. To je bil dogodek, ki se ne bi smel nikoli zgoditi, pa je hkrati pripomogel k toliko rodovitnostim.

Mogoče ni tako važno, kaj so doživljali drugi. Zame pa je to čas, spravljen na posebno mesto. Čas, ko sem se naučila gledat skozi okno in pustit, da ura teče, brez da bi jo hotela kontrolirat. Čas, ko sem se naučila solzam pustiti prosto pot, ko so rabile tečt v potokih in jih premagat z napori telesa, s skrbjo za tiste, ki so mi bili v tistem trenutku blizu. Naučila sem se sedet v tišini, z nekom, ki ni bil moja najbližja oseba, a se je v teh trenutkih neizmerno približala mojemu srcu, bistvu mojega bitja. Tega kar smo vsi, takrat, ko nimamo kaj dat svetu, ko svet nima nič dat nam. Ko je edino, kar nam preostane to, da samo smo, v vsem svojem gnevu, nepopolnosti in mirni, kaotični, vedno spreminjajoči se lepoti.

To je bil čas, ko sem spoznala ritem svojega telesa, ker ni imelo potrebe biti nekje drugje, potrebe hiteti, in čeprav je bilo v kletki, jo je očitno potrebovalo. Naučilo se je bolj globoko dihati, poskrbeti zase v vsakodnevni telovadbi (brez nje moj um ne bi preživel), izjokati izjokanja potrebno, in priklicati nasmeh na usta v lepih trenutkih. Spomnilo se je, da sonce vsak dan vzide in zaide in da je to najbolj pomembna in pomirjujoča resnica, ki obstaja. In da je biti prisotna pri teh ritualih zdravilno.

Čeprav je bil to za mnoge čas neizmernega trpljenja in tudi zame do določene mere ostaja čas, ko sem se naučila žalovati in se objeti, postaviti na noge in s tisočimi koraki premagati bolečino, bo to zame vedno ’svet’ čas, postavljen na posebno mesto. Tja, kjer se skrivajo trenutki, ki so te izoblikovali, ki so ti pokazali bolj jasno sliko o tem, kdo si, kaj je res pomembno v življenju, kako se svet zares vrti, kaj so zakladi, katerih se je vredno vedno znova spominjati, naslanjati se na njih in kako vse ostalo pustiti, da teče mimo tebe, kot takrat, ko se zazreš skozi okno, pustiš, da te boža pomladansko sonce in se čudiš kako ljubka, močna in nežna hkrati, pa polna življenja je zelena veja, ki se ziblje pred tvojim oknom.

Zdaj, štiri leta kasneje, spet zrem skozi okno. Pomlad je in čeprav se svet že lep čas vije po starih tirnicah, in nismo več ’izolirani’, mi ta spomin govori prav to. Da je bil čas izolacije na nek način redek, edinstven čas skupnega doživljanja. Skupnih, počasnih, dolgih vdihov, skupnih solza in skupnega smeha, tistega, ki vznikne globoko iz skupnega trpljenja in premaganega napora. Čas, ki ga ni vredno pozabiti.

Da bi se končno prebudila, je srebnila še en požirek iz skodelice kave. Nič ni pomagalo stalnemu poplesovanju misli in slik v glavi, ki se še niso postavile na svoje mesto; pa čeprav so zunaj ptiči odpeli že stoto pesem tisti dan in je sonce že lepo grelo bele ploščice na njenem balkonu.

Čas je hecna stvar. Večino časa mislimo, da je linearen in zanesljiv. Da njegov tek prinaša sigurne stvari. Potem pa se včasih zbudimo in imamo občutek, da se je čas upognil in sta dve leti ostali nekje vmes, mi pa smo hkrati na točki pred njima in istočasno v tem trenutku. Oseba na razpotju je edina stvar, ki nam je znana, vse drugo je zamegljeno.

V našem jeziku nimamo besed, da bi opisali te občutke, ampak to ne spremeni dejstva, da so tam. Lahko si le poskušamo dopovedat, da realnost ni v tem. Realnost ni v občutkih, željah, hrepenenjih, niti v zelo konkretnem občutju časa. Realnost je v dejanjih, v tem, kako te vidijo drugi, kaj pustiš za sabo, ko greš. Včasih boljše tako, včasih zares nedoumljivo. Med jutranjim sanjarjenjem se je spomnila svojega zadnjega potovanja z letalom. Kako nadrealistična izkušnja. Znova se je potopila v misli.

Medtem, ko Elon sanja o mestu na Marsu in o raketah, ki se vračajo na Zemljo - in kar on sanja, to se zgodi -, je ona še vedno fascinirana nad dejstvom, da letalo vzleti in pristane; da je to sploh mogoče! Medtem, ko gleda skozi okno, na krilu opazi napis 'Do not walk outside these lines'. Predstavlja si, kako bi izgledalo, če bi letalo zasilno pristajalo in bi dejansko, edinkrat v življenju hodila po krilu letala. Misel, za katero v resnici noče, da se realizira, pa jo vseeno zabava. V tem se ji v glavi začnejo plest verzi.

do not walk outside these lines;

what happens if i do?

another cloud goes by

it seems so free and wild

would it hurt, if i jump

or would i only feel

more alive?

Letalo je pristalo, kot že milijonkrat pred tem, ljudje ne ploskajo več, ker je to zdaj že nekaj samoumevnega in nimamo časa za take banalne stvari, treba je vstat, bit živčen, ker imaš bolj pomembne stvari, kot sedet na letalu in čakat, da se vrata letala odprejo (čeprav si že tolikokrat potoval in bi ti bilo lahko jasno, da se vrata ne bodo odprla nič hitreje, če vstaneš in brskaš za prtljago). Treba je živet, se premikat in hitet, bit živčen. Ali pač?

Kdo bi si mislil, da bodo živčni ljudje na letalu tisti spomin, ki jo bo dokončno predramil. Iz kupa zvezkov je vzela svoj 'bullet journal' in začela z dnem, razprostrtim pred njo, kot prazen list papirja. S čim ga bo popisala danes?