23. maj | Villafranca del Bierzo - La Faba
Ko se naslednji dan po globokem spancu prebudim, se v meni nabira novo navdušenje in energija za nadaljevanje poti. Očitno sta dobra večerja, dobra družba in whiskey prejšnji večer opravila svoje.
V zraku čutim drugačen vonj in energijo, ki jo prinaša vstop v novo, drugačno pokrajino Španije, skrivnostno Galicijo. Že v prvih nekaj korakih čutim bolečino v spodnjem delu meč, zato korake previdno in počasi nizam. V mestu srečam starejšo gospo, katere korak je izredno počasen, za trenutek se ustavim in skupaj si ogledujeva lepo staro cerkev ob poti. Ko še nekaj časa vztrajam v njenem tempu, mi reče: Nikar ne čakaj name, to je moj tempo, moj Camino! Ta fraza mi bo v v prihodnjih dneh še velikokrat prišla na misel.
Pred mano se odpirajo gozdnati griči in nič bolj ne razživi moje duše, kot hribovita gozdnata pokrajina. Pot se vije navzgor po glavni cesti, pred in za mano so romarji, čeprav kmalu ugotovim, da je moj tempo občutno počasnejši in da počasi zaostajam za ostalimi, saj moram vsak korak premisliti, da si ne bi nategnila kakšne vezi. To je zadnje, kar bi si v tem trenutku želela. Počasen ritem me prisili, da sem še bolj pozorna na vse kar me obdaja in vem, da je to ena od pomembnih lekcij Camina zame, saj sta nepotrpežljivost in želja vse opraviti na hitro dve moji veliki hibi.
Pred sabo v nekem trenutku zaslišim skupino romarjev, eden od njih na ves glas prepeva, tako da se njegov glas odbija od hribov, ki nas obdajajo. Ne morem si izbrisati nasmeha iz obraza.
Čez približno eno uro se na poti pojavi prva kavarna in hvaležna se ustavim na obvezni jutranji kavi ob pisanju jutranjih strani. Tam naletim na Bobbi in novega znanca Ruperta, prav tako iz Londona. Nekaj časa posedim z njima, potem pa se vsedem nazaj k svojemu pisanju in ju pustim, da gresta naprej v svojem tempu, saj vem da je moj tempo danes veliko počasnejši in nočem kogarkoli upočasnjevati.
Kmalu nadaljujem pot. Občudujem vse zeleno, ki me obdaja in poskušam odmisliti bolečino vsakega koraka. Počasi, počasi se nam razkrije sonce in tako nas kmalu upočasni še vročina. Pot še vedno vodi po asfaltni cesti, in večkrat se moram ustaviti, da si moja meča odpočijejo. Ugotovim, da je počitek še najboljše zdravilo, saj vsakič ko malo počijem, korak lažje nadaljujem.
Okoli enih popoldne, ko res ne morem več nadaljevati, se ustavim na poti za daljši postanek in kosilo.
Ker bolečina v vezeh okoli gležnjev kar ne pojenja dan nadaljujem po polžje počasi, kjer je na poti cerkvica, zavijem vanjo in si za trenutek odpočijem, a tokrat se glede počasnosti ne obremenjujem. Vem, da je to moj Camino in da bom tako ali drugače prišla na cilj. Vseeno začnem premišljati, ali ne bi bilo pametno kakšnih stvari pustiti za sabo, da bi se teža nahrbtnika malo zmanjšala.
Ko tako premišljujoče hodim, srečam Tajvanko Karine, s katero prehodim dober del poti. Ona je na Caminu že dober mesec in mi zna dobro povedati, kako ljudje ponavadi naredijo s stavrmi, katerih se hočejo po poti zaradi teže znebiti.
Po parih kilometrih, kjer skupaj občudujeva že povsem galicijsko pokrajino, vključno z značilnimi in vedno številčnejšimi kravami in živobarvnim zelenjem, se posloviva in vsaka nadaljuje svoj Camino.
Po kar strmi poti navzgor, prelepi gozdni poti in še enem strmem vzponu pod krošnjami, ko že mislim, da nisem ta dan zmožna narediti koraka več, prispem v majceno naselje na vrhu hriba, kjer je čutiti kot da bi se ustavil čas. Prispela sem v La Fabo, kraj kjer naj bi ta dan prenočila. Vas sestavlja pol ruševin in pol kamnitih hiš, ki še prav lepo živijo. Vse naokoli se na travnikih pasejo krave, v vasi je ena trgovinica, opremljena potrebam romarjev primerno, na koncu vasi pa stoji majhna cerkvica, ob kateri je postavljen dom romarjev, ki ga upravlja nemško katoliško združenje. Izgleda kot da bi se tukaj čas popolnoma ustavil, a da je tisto kar živi hkrati stokrat bolj živo od marsikaterega brzečega mesta ali kraja. Verjetno pomaga dejstvo, da tu skozi že stoletja romajo ljudje, katerih cilj je najti Življenje.
Kmalu se namestim v albergu, se stuširam, preoblečem in kmalu srečam Bobbi in Ruperta. Lepo je videti znane obraze, ki so te iskreno veseli. Sprehodim se do trgovinice sredi vasi, moji koraki so počasni in lahki, a tako lahko še bolje vpijem vase vse kar me obdaja. Oddaljen zvok traktorja, kravjih zvoncev, vršanje drevesnih krošenj, to je vsa glasba, ki jo ta dan slišim. In oh, kako prija!
Po skromni večerji nas sestre, ki upravljajo dom povabijo na kratko molitev v cerkvico na vrtu. Že prej sem obiskala cerkev, ki me privabi s svojo preprostostjo in temino, mirom, zato se z veseljem odzovem povabilu. Po molitvi zadaj v cerkvi na steni najdem to molitev, ki me od tega dne spremlja vse dni Camina in še naprej:
Aunque hubiera
recorrido todos
los caminos,
cruzado montañas
y valles desde
oriente hasta occidente,
si no he descubierto la libertad
de ser yo mismo
no he llegado
a ningún sitio.
Aunque hubiera compartido
todos mis bienes con gentes de
otra lengua y cultura,
hecho amistad con peregrinos de mil senderos
o compartido albergue
con santos y principes,
si no soy capas
de perdonar mañana a mi vecino
no he llegado
a ningún sitio.
Aunque hubiera cargado
mi mochila de principio a fin
y esperado por cada
peregrino necesitado de animo,
o cedido mi cama
a quien llego despues
y regalado mi botellin de agua
a cambio de nada,
si de regreso a casa
y a mi trabajo
no soy capaz de crear fraternidad
y poner alegria,
paz y unidad,
no he llegado
a ningún sitio.
Aunque hubiera tenido
comida y agua cada dia y disfrutado de techo
y ducha todas las noches,
o hubiera sido bien
atendido de mis heridas,
si no he
descubierto en todo ello
el amor de Dios,
no he llegado
a ningún sitio.
Si a partir de hoy
no sigo
caminando en tus caminos,
buscando y viviendo segun
lo aprendido;
si a partir de hoy
no veo en cada persona,
amigo y enemigo,
un compañero de camino;
si a partir de hoy
no reconozco a Dios,
no he llegado
a ningún sitio.
Večer preživim s skodelico čaja, knjigo in dnevnikom, obdana z glasovi narave, čistega miru in občasnega kričanja skupine romarjev, ki Camino dojemajo drugače kot jaz.
Upajoče zrem v te planjave,
ki se mi odmikajo
a hkrati že stojijo
v meni.
Ko bi le z dotikom
jih lahko premaknila;
le bridka želja.
ostajajo nepremakljive.
da bi volja moja
približala se temu idealu.
Upajoče zrem v te planjave,
ki se mi odmikajo
a hkrati že stojijo
v meni.
Ko bi le z dotikom
jih lahko premaknila;
le bridka želja.
ostajajo nepremakljive.
da bi volja moja
približala se temu idealu.
24. maj | La Faba - O Cebreiro - Triacastela
To noč nisem prav dobro spala. Bolečina v nogah ni pojenjala, kljub vsakodnevnem masiranju s konjsko mastjo in protibolečinskim gelom. Celo noč premišljujem, kako bo naslednji dan, saj me naslednji dan čaka zadnji in največji vzpon - na O Cebreiro. Zjutraj vstanem bolj zgodaj kot ponavadi, si povijem meča in začnem počasno hojo navzgor. V resnici se niti nočem posloviti od tega magičnega kraja v hribih, kjer se počutim najbolj doma, a pot gre vedno naprej. In vedno navzgor. Pred mano se odpira čudovit sončen dan in kljub bolečini in zadihanosti čutim le srečo.
Na poti srečam par ljudi, kravo, psa in na vrhu kar naenkrat padem v čisto meglo. Spodaj žarijo hribi, obdani z jutranjim soncem, a O Cebreiro je zavit v gosto meglo in mraz. Hitro se oblečem in počasi stopam, saj vidim dobesedno le korak pred sabo.
Vseeno dokaj hitro prispem do cerkvice in v tem trenutku bolj pomembne kavarne, kjer me čaka jutranja kava, jutranje pisanje in rogljič. Vzpon ni bil lahek, zato si vzamem kar nekaj časa za počitek. Tam srečam novega znanca, Maria iz Nemčije. Že vse od začetka sem opazovala, kako lahkotno skaklja po poteh, z leseno palico v rokah in me zmeraj prehiteva, ko se po polžje premikam naprej, a nikoli ni bilo priložnosti za pogovor. Tukaj se slučajno vsedem zraven njega in druge romarke in tako se kmalu predstavimo. Kmalu seveda vsak nadaljuje po svoje in ne vem ali se bomo še kdaj srečali. "Buen Camino" opravi svoje kot zadosten pozdrav in prepustitev Caminu ali nas bo še pripeljal skupaj ali ne. To je ena od velikih lepot, ki sem jih doživela na poti. Kako bolj živo vidiš ljudi, ko od njih nič ne pričakuješ in niti ne veš ali jih boš še kdaj srečal. Pomemben je samo tisti trenutek in stik s sočlovekom.
Na poti srečam par ljudi, kravo, psa in na vrhu kar naenkrat padem v čisto meglo. Spodaj žarijo hribi, obdani z jutranjim soncem, a O Cebreiro je zavit v gosto meglo in mraz. Hitro se oblečem in počasi stopam, saj vidim dobesedno le korak pred sabo.
Ko se razpišem in popijem kavo, grem pogledat cerkvico. Deluje malo turistično, ampak vseeno mi je všeč mir, ki ga najdem tam. V zadnjem delu cerkve najdem molitev sv. Frančiška, ki je ena lepših in od takrat mojih ljubših.
Simple prayer
Lord, make me
an instrument of your peace.
Where there is hatred, let me sow love.
Where there is injury, let me sow pardon.
Where there is doubt, let me sow faith.
Where there is despair, let me sow hope.
Where there is darkness, let me sow light.
Where there is sadness, let me sow joy.
O Divine master,
grant that I may not so much seek
to be consoled as to console,
to be understood as to understand,
to be loved as to love.
Lord it is in giving that we receive.
It is in pardoning that we are pardoned.
It is in dying that we are born to eternal life.
St. Francis
Ko nadaljujem svojo pot, se mi pridruži Markus, Brazilec srednjih let, o katerem sem že pisala. Vidiva se po dolgem času in tokrat imava celo čas za pravi pogovor, saj kar nekaj kilometrov prehodiva skupaj. Lepo je vsake toliko imeti nekoga za pogovor in skupno občudovanje poti. Čeprav sva se prvič srečala pred 3 dnevi, je občutek, kot da bi vmes minilo veliko več.
Pot se še kar vzpenja, vmes hodimo skozi gozdove, vasice polne kravjih iztrebkov, na njihov vonj sem se že popolnoma privadila. Kmalu, ko vzponi ratujejo bolj strmi, me Markus pusti, da nadaljujem v svojem tempu. Moja noga veliko bolje deluje na strmih grebenih, kot na ravnih poteh. Vseeno je vzpon neizmerno izčpravajoč in ko prispem na čisti vrh, uradni prehod v Galicijo, se ustavim v gostilni na debelem kosu tortilje de patatas in se od tam lep čas ne mislim premakniti.
Zopet ven potegnem svojo knjigo in dnevnik, zmasiram boleče noge, popijem še eno kavo, čeprav je ura že okoli poldneva in računam, kdaj naj bi prišla na željeni cilj, v Triacastelo.
Nimam preveč časa za izgubljati, če želim dobiti prostor v albergu, glede na moj počasni tempo moram kar hitro nadaljevati pot.
Že ob prvih korakih začutim, da bo pot navzdol bolj boleča od vzpona, zato si hitro začnem prepevati v glavi in žvižgati, kot naj bi to počeli skavti, ko so v težavah. Razgled na srečo jemlje sapo, tako da lahko vsaj tu in tam pozabim na boleč korak. Vsake toliko zaslišim korake za sabo, ki so občutno hitrejši od mojih in gledam ljudi, kako me prehitevajo. To je sigurno nekaj novega zame, saj nisem navajena biti ta počasna. Vseeno se trudim ohraniti pozitivno glavo, čeprav mi na trenutke že silijo solze v oči. Ta dan se res vprašam ali bom lahko tako nadaljevala pot. Razmišljam, kje bi lahko dobila protibolečinske tablete, saj tako ne gre več. Na žalost tu, na vrhu hribov ni vasi, ki bi imele lekarne, niti navadnih trgovin. Morala bom vprašati kakšnega mimoidočega romarja. Mimo mene v nekem momentu švigneta dva mlada fanta, hipija, in malo pospešim korak, kolikor lahko, da ju ne izgubim izpred oči. Ko prispemo v majhno vas, vidim, da zavijeta v gostilno. Šla bom za njima in ju prosila za protibolečinsko tableto, preprosto ne morem več stopati na noge, tu pa tam mi dobesedno klecnejo, kar ne more biti dober znak.
Vstopim v gostilno in za mizo pri vratih sedi mladi fant, ki zgleda novinec na Caminu, popolna spočitost in nasmeh na obrazu. Ker je prvi, ki ga zagledam, kar njega vprašam, če ima slučajno protibolečinske tablete. Na srečo jih ima in radodarno jih potegne ven iz svojega nedotaknjeno pospravljenega nahrbtnika. Ime mu je Oscar in prihaja iz Italije, blizu jezera Como.
Ko si malo odpočijem, zmasiram noge in popijem protibolečinski prašek, se poslovim, še enkrat zahvalim in nadaljujem pot.
Kmalu za sabo zaslišim korake in mimo mene priskaklja Oscar. To je njegov prvi dan na Caminu in razlika med najinima izkušnjama je, logično, velika. On je prišel na Camino bolj kot ne na aktivne počitnice in ker redno hodi v hribe in potuje po svetu verjame, da bo ta pot zanj mala malica. Edino kar upa je, da bo srečal zanimive ljudi, saj noče, da bi mu na poti postalo dolgčas. Mene tega ni strah in kmalu ugotovim, da bi pot raje nadaljevala sama, v svojem penzionskem tempu in tišini, zato se mu opravičim in rečem, da ga nočem upočasnjevati. Pozdravim ga z Buen camino in nadaljujem pot. Na srečo je prašek vsaj malo pomagal in za trenutek lahko malo mirneje stopam.
Pot vodi navzdol, a se kar ne konča, ura je že pozna, okoli treh popoldan, pa še vedno nisem blizu vasi, kamor bi mogla prispeti, na samo vznožje hribov. Po poti srečam skupino, ki je prejšnjo noč v La Fabi zganjala hrup. Italijan, Američan, Nemka in srbski par. Ker hodimo v podobnem tempu me čez čas Srb povabi, da se jim pridružim. Ko ugotovi, da prihajam iz Slovenije veselo začne govoriti po 'naše' in tudi njegova žena Jelena se nama pridruži pri pogovoru. Lepo je slišati znan jezik in spoznati nekoga, ki pozna Ljubljano in je prav tako vesel 'domačega' obraza. Z njimi hodim vse do Triacastele, čeprav oni razmišljajo, da bi pot potegnili še za par kilometrov. Jaz sem izmozgana in hitro grem do javnega alberga v upanju, da imajo kljub pozni uri še kakšno prosto mesto zame.
Na srečo je alberge velik in najde se tudi postelja zame. Med čakanjem na tuš se sušim in sončim zunaj, saj sonce čudovito pripeka.
Po opravljenih vsakdanjih opravilih, tuš, pranje perila, in zlaganje stvari iz nahrbtnika, se odpravim na sprehod po vasici, med drugim tudi v iskanje hrane. Ob tej uri, med četrto in šesto, so trgovine zaprte, zato zavijem najprej do cerkvice, potem pa se malo šetam naokoli. Kako prija hoditi v lahkih alpragatah, z majhnimi koraki, brez občutka, da ti ne bo uspelo priti na željeni cilj!
Vseeno pa je moj cilj to popoldne najti lekarno in Compeed, ki mi ga je priporočila Bobbi pred par dnevi. Do zdaj mi žulji niso delali prevelikih težav, a vseeno so vsak dan večji in nočem tvegati, da bi imela z njimi še eno težavo več. Najdem lekarno, Compeed in protibolečinske tablete. Za večerjo mi ta dan zadostujejo mlečne žemljice in radler, ki jih použijem na klopici pod soncem, ob vznožju gore, kjer vlada nebeški mir. Gledam ptice, ki letajo med krošnjami in diham ta zrak, da bi me ta mir, ki ga čutim tu, še dolgo spremljal.
25. maj | Triacastela - Barbadelo
Naslednji dan pot začnemo v pravi galicijski pokrajini. Zrak je veliko bolj vlažen, drevesa izgledajo starejša in bolj zelena, skrivnostna, pot vodi skozi gozdove in asfaltne, a odročne ceste.
Sredi jutranjega miru me dohiti Bobbi, katere dan prej nisem videla. Lepo se je ponovno srečati z znanim, veselim obrazom. Poveva si kaj je novega, ona ima novo, leseno pohodno palico, s katero tako veselo udarja po asfaltu, da ji kar malo zavidam. Tudi ona je imela zadnje dni probleme z bolečino v mečih, saj so ji pohodni čevlji malo premajhni. A s svojo pozitivo se ne da, kljub temu, da ni vajena takih podvigov in bolečin, tako da še mene navda z upanjem in veseljem. Tako nadaljujeva pot in se prav fino pomenkujeva, ko prispeva do prav posebnega kraja ob poti. Na današnjem delu poti ni prav veliko možnosti za postanek, saj v vaseh ni kavarn, ali pa sploh ni veliko vasi na poti, tako da je to kraj, kjer se odločiva za postanek. Bobbi si niti ne bi želela drugačnega, saj ji je ta kraj pisan na kožo. Ob poti, na starem seniku, je brazilski par naredil postojanko s priboljški, kavo, čajem, kosmiči, sadjem, kruhom, vse le za prostovoljne prispevke. V seniku so nameščeni udobni sedeži, možnost za ustvarjanje, resnični oddih.
A kmalu se prostor napolni s preveč ljudmi za moj okus, saj nisem dobra v družbah, kjer ljudi le na pol poznam. Zato se malo odmaknem, nekaj napišem in kmalu se odločim, da želim nadaljevati pot. Bobbi in Ruperta sem spustila naprej, a ju kmalu zatem dohitim. Skupaj sledimo četici krav, ki se odpravljajo na pašo in potem hodimo skupaj še nekaj časa.
V nekem momentu se zopet razidemo. Na poti srečam Korejko, gospo srednjih let, ki sicer živi v Arizoni. Ljubiteljica klasične glasbe in dolgih poti me hitro vzame za svojo in zapleteva se v pogovor. Prav ona mi tudi pove, da je počitek najboljše zdravilo in kot sem že sama ugotovila, to resnično drži. Po parih kilometrih, ko ne zmorem več njenega tempa, se ustavim ob poti, odložim nahrbtnik in se uležem v travo. Na telefonu si odprem glasbo in se za trenutek izgubim v svojem svetu. Počasi že začnem čutiti, kako mi primanjkuje glasbe, ki je drugače v mojem življenju tako samoumevno konstantno prisotna. Za ta dan se počasi tudi že bliža moja kvota socialnih stikov in tako še nekaj časa sedim v travi in opazujem mimoidoče, medtem ko si masiram razbolele noge.
Kmalu zatem prispem v Sarrio, mesto, ki je od Santiaga oddaljeno 100km in od koder začenja pot veliko število ljudi. Duh Camina se tu počasi začne spreminjati iz reflektivnega, kontemplativnega, radodarnega, v bolj turistično športnega. Ljudje, ki tukaj začenjajo pot nimajo časa, da bi se naučili pozdrava Buen Camino in da je normalno, da se z vsakim mimoidočim vsaj na kratko pozdraviš, predvsem pa človeka pogledaš v oči.
V vstopu v Sarrio spet naletim na Bobbi in Ruperta, ki sta si privoščila sladoled. Zunaj res pripeka in čisto ju razumem. Z Bobbi se odločiva, da bova pot nadaljevali ven iz Sarrie po kratki pavzi in kosilu. Narediva si piknik v parku pred cerkvijo, ko mimo pride Sophie, Bobbijina znanka. Sophie je Švedinja, ki je na poti od začetka Camina Frances in se je na pot podala sama, čeprav ji ideja o hoji ni niti najmanj prijala in ni imela veliko izkušenj s pohodništvom. A ko jo spoznam na koncu Camina izgleda najbolj vešča in sproščena med pohodničarji. Skupaj nadaljujemo pot. Punci sta veliko bolj socialni od mene in sta tako na vezi z Madžarom, s katerim smo se spoznali par dni prej v Molinaseca. Gabor pozna najboljše alberge in je vedno prvi na cilju, verjetno pa si prostor vedno tudi vnaprej rezervira. Sporoči nam, da je nekaj kilometrov iz Sarrie alberge, ki ima bazen, za samo deset evrov. Skupaj rezerviramo nastanitev, tako da pot nadaljujemo mirno in brez naglice. Med potjo izmenjamo zgodbe o tem, kaj nas je potegnilo na Camino in kakšni so naši občutki. Obeta se lep večer.
Ko prispemo do alberga ne moremo verjeti udobju. Poleg bazena imamo sobo, v kateri sta dve kopalnici in vse je izredno čisto. Po rutinskem tuširanju in pranju perila, se odpravimo na bazen in telo je hvaležno, ko dobi dobro mero sonca in spanca na ležalniku. Pri večerji se nam pridruži kar nekaj ljudi, spoznam Iana iz Sarka, to je eden od majhnih otokov Velike Britanije (poleg Guernseyja) s samo 400 prebivalci (!), zanimiv gospod, ki se neverjetno dobro znajde med mladimi ljudmi, čeprav zelo redko spregovori. Kmalu pa me začnejo debate dolgočasiti in rada bi se vrnila v svoj svet. Ko se druženje premakne noter, jaz oddidem v spalnico. Za ta dan je bilo dosti druženja. Odločena, da naslednji dan pot nadaljujem sama in z ugotovitvijo, da udobje ne poveča pozitivne izkušnje Camina, kmalu zaspim.
Naslednji dan pot začnemo v pravi galicijski pokrajini. Zrak je veliko bolj vlažen, drevesa izgledajo starejša in bolj zelena, skrivnostna, pot vodi skozi gozdove in asfaltne, a odročne ceste.
Kmalu zatem prispem v Sarrio, mesto, ki je od Santiaga oddaljeno 100km in od koder začenja pot veliko število ljudi. Duh Camina se tu počasi začne spreminjati iz reflektivnega, kontemplativnega, radodarnega, v bolj turistično športnega. Ljudje, ki tukaj začenjajo pot nimajo časa, da bi se naučili pozdrava Buen Camino in da je normalno, da se z vsakim mimoidočim vsaj na kratko pozdraviš, predvsem pa človeka pogledaš v oči.
V vstopu v Sarrio spet naletim na Bobbi in Ruperta, ki sta si privoščila sladoled. Zunaj res pripeka in čisto ju razumem. Z Bobbi se odločiva, da bova pot nadaljevali ven iz Sarrie po kratki pavzi in kosilu. Narediva si piknik v parku pred cerkvijo, ko mimo pride Sophie, Bobbijina znanka. Sophie je Švedinja, ki je na poti od začetka Camina Frances in se je na pot podala sama, čeprav ji ideja o hoji ni niti najmanj prijala in ni imela veliko izkušenj s pohodništvom. A ko jo spoznam na koncu Camina izgleda najbolj vešča in sproščena med pohodničarji. Skupaj nadaljujemo pot. Punci sta veliko bolj socialni od mene in sta tako na vezi z Madžarom, s katerim smo se spoznali par dni prej v Molinaseca. Gabor pozna najboljše alberge in je vedno prvi na cilju, verjetno pa si prostor vedno tudi vnaprej rezervira. Sporoči nam, da je nekaj kilometrov iz Sarrie alberge, ki ima bazen, za samo deset evrov. Skupaj rezerviramo nastanitev, tako da pot nadaljujemo mirno in brez naglice. Med potjo izmenjamo zgodbe o tem, kaj nas je potegnilo na Camino in kakšni so naši občutki. Obeta se lep večer.
Ko prispemo do alberga ne moremo verjeti udobju. Poleg bazena imamo sobo, v kateri sta dve kopalnici in vse je izredno čisto. Po rutinskem tuširanju in pranju perila, se odpravimo na bazen in telo je hvaležno, ko dobi dobro mero sonca in spanca na ležalniku. Pri večerji se nam pridruži kar nekaj ljudi, spoznam Iana iz Sarka, to je eden od majhnih otokov Velike Britanije (poleg Guernseyja) s samo 400 prebivalci (!), zanimiv gospod, ki se neverjetno dobro znajde med mladimi ljudmi, čeprav zelo redko spregovori. Kmalu pa me začnejo debate dolgočasiti in rada bi se vrnila v svoj svet. Ko se druženje premakne noter, jaz oddidem v spalnico. Za ta dan je bilo dosti druženja. Odločena, da naslednji dan pot nadaljujem sama in z ugotovitvijo, da udobje ne poveča pozitivne izkušnje Camina, kmalu zaspim.
- ponedeljek, marec 16, 2020
- 0 Comments
