Do lune in nazaj

ko zjutraj sedim za mizo,

gledam v prazno skodelico kave

in se sprašujem,

bi si privoščila še eno?

moja glava le stežka dojame,

da se je dan že zdavnaj začel

in da bi se meglice v moji glavi že lahko razpihale,

prav tako kot se je pred njimi že razpihala

ljubljanska megla.

razmišljam o življenjih ljudi,

ki jih ne poznam,

o nedotakljivi in nepredvidljivi prihodnosti,

kako bi lahko bilo in ali bi res želela, da bi bilo,

preden se zavem,

da so to misli za večerne ure,

ko se ti glava počasi pogreza v blazino,

ne pa za dopoldanske,

ko večina ljudi razmišlja,

kaj bodo jedli za kosilo.

vsakič ko spijem jutranjo kavo,

si želim,

da bi si lahko privoščila še eno.

26. maj | Barbadelo - Portomarin

Nov dan začnem pozneje kot ponavadi. Zavestno malo pospim v udobni postelji, počakam, da večina ljudi spakira in se nato začnem pripravljati na pot. Po včerajšnjem celodnevnem druženju, mi bo pasal dan samote in hoje v lastnem ritmu.
Dan se začne megleno, pot vodi skozi galicijske gozdove, ki me še kar ne nehajo navduševati s svojo pradavno energijo. Občutek imam, da prekinjam pogovor dreves, ko počasi stopam po poteh pod njimi. Nič bolj ne umiri duha, kot ponižnost pred nepoznanim, veličino narave.
Ker se mi je prejšnji dan potrdilo, da očitno res ne potrebujem preveč ljudi okoli sebe, se obdam v mehurček samote. Na jutranji kavi spet zasedem prazno mizo, ven potegnem svoj dnevnik, pišem in opazujem meglice, ki se kar nočejo dvigniti. A mir, ki ga ponujajo, mi prija. Ko tako hodim, se zavem, kako dolgo že nisem slišala glasbe. Ker s sabo nimam slušalk, te dni nikoli ne poslušam glasbe, razen kjer nanjo po pomoti naletim. Vse to razmišljanje me pripravi do resnične žalosti, zavem se, kako velik del mojega življenja je prežet z glasbo in da je bistvenega pomena za moje normalno shajanje z življenjem. Z njo se napolnim, potolažim, notranje in zunanje smejim, ona je moj sopotnik v vseh dogodivščinah na katere se podam. V tistem pred sabo zagledam moža, katerega sem že večkrat srečala na poti. Starejši gospod, v modri majici, belo brado in klobukom, vedno hodi v svojem počasnem tempu in si predvaja glasbo naglas na svojem mobitelu. Ne prenaglas, ravno toliko, da jo sliši on. Očitno tudi on časa do časa potrebuje uteho in drugačnega sogovornika od ljudi.  Ko ga počasi kar se le da prehitim, ugotovim, da si predvaja Bachov koral. Ne morem, da mi ne bi šlo na jok. Prav to je bilo tisto, kar sem v tistem trenutku potrebovala. Bachova glasba je za mojo dušo največja uteha in ne morem verjeti, da me je našla ravno v trenutku odtujenosti od okolice.




Po nekaj kilometrih ob poti, še vedno obdani z meglicami zagledam Bobbi. Ustavila se je za kratek počitek in tako se ji pridružim še jaz. Kot vedno najprej obdelava teme, ki se tičejo stanja najinih nog. Ko ji potožim, da me sprednji del meč kar ne neha boleti in upočasnjevati, iz nahrbtnika potegne volnene nogavice in mi jih radodarno poda. Jaz jih ne potrebujem, pravi. Sem jih preveč prinesla s sabo. Ne morem verjeti njeni prijaznosti! Potem še malo pokramljava, pomalicava, vmes ji povem o moji prigodi z glasbo in kako čustveno se počutim ob takem pomanjkanju le te. Povem ji, da sem na Camino nekako pobegnila od življenja, ki se je vedno vrtelo le okoli glasbe, da sem potrebovala odkriti kdo sem brez nje. Nakar reče, mogoče je glasba konec koncev tvoja strast in nič ni narobe, če je zaradi tega tvoja prioriteta. Besede, ki so mi dale misliti. Vedno sem imela občutek, da me ne more ena stvar tako definirati, zato sem vedno podzavestno bežala stran od stvari, ki jo imam najrajše na svetu. A mogoče ni nič slabega, če te na nek način definira. Vse pa je odvisno od tega, kako gledaš na stvari. Mogoče je le ena stvar, kateri želim posvetiti največ svojega časa, ker mi veliko pomeni. A z njo in brez nje sem pa še vedno jaz, Mojca.
Po tem pogovoru mimo pride Ian iz Sarka iz družbe prejšnjega večera. Na hitro se pozdravimo, Bobbi se odpravi naprej z njim, jaz pa se odločim, da si bom zavrtela malo glasbe. Šostakovičev klavirski koncert se tako lepo poda tej melanholični pokrajini.

Ostalega dneva se ne spomnim do podrobnosti, vendar vem da se kmalu odpre in pred nami je čudovit sončen, poletno vroč dan. Ko od daleč zagledam veliko reko, ob kateri je naš današnji cilj, Portomarin, vem, da me čaka nekaj posebnega. To stalno spreminjanje pokrajine je res nekaj čudovitega. Ko prek dolgega mostu prispem v mesto sem že pošteno lačna. Zavijem v prvo trgovino, ki jo najdem, kupim pivo in nekaj hrane za piknik v bližnjem parku. Tam sezujem čevlje, raztegnem razbolele noge, se uležem na travo in uživam v čudovitem pogledu na reko.
Ko si odpočijem je čas za iskanje preničišča. Pot me vodi skozi mesto, do javnega alberga, ki je že kar napolnjen, a najde se postelja tudi zame. Ko prispem do svojega pograda v veliki sobi, ugotovim, da pod mano spita moja znanca, Korejka in njen prijatelj. Lepo je srečati znane obraze, tudi če si se z njimi le enkrat ali dvakrat pogovarjal.
Po tušu in siesti se odločim, da je čas za raziskovanje mesta. Ko hodim proti cerkvi na glavnem trgu, v kavarni zagledam Bobbi, Ramona iz  Barcelone in Anne iz Irske. Pridružim se jim na pivu, saj sonce res močno pripeka. Na ulicah vlada pravo poletno vzdušje, mesto brsti od življenja. Tako kot povsod na Caminu me preseneča, kako mesta izgledajo živa, brez vseh romarjev, sama od sebe, čeprav število romarjev sigurno pripomore k temu, da mesta sploh lahko preživijo.
Po zanimivem pogovoru z znanci se opravičim, saj si želim ogledati glavno cerkev. Cerkev je čudovito hladna, ampak tudi čudovito mirna, prazna, brez pretiranega okrasja, okrašena le s čudovitimi barvnimi stekli, skozi katere se zrcalijo čudoviti žarki. Usedem se v klop, odprem dnevnik in nekaj časa pišem. Tako se res najlažje izrazim, tudi molitve dobijo več smisla, ko enkrat odidejo iz moje glave. Ko dobim še 'obvezni' žig v svojo Camino knjižico, se vrnem nazaj na brsteče ulice.
Vrnem se k mojim kolegom, ki še sedijo pod soncem. Kmalu mimo pridejo Bobbijini ameriški prijatelji, ki nas povabijo na skupno večerjo. Odzovem se vabilu, ker mi družba deluje zanimiva in se za kratek čas vrnem v albergue, da operem svoje obleke in si še malo odpočijem.
Pri večerji se nam pridružijo še Gabor in Sophie, Ian, ter nekaj ljudi, katere sem videla prvič in zadnjič. Bobbi se tik pred naročanjem večerje opraviči in pravi, da potrebuje čas zase in bo zato večer preživela zunaj v parku. Vesela sem, da nisem edina, ki si včasih brez sramu vzame čas zase, ko vidim, da to potrebujem. 
Po večerji, ki mine v prijetnem Camino duhu, se odpravim spat.



27.maj | Portomarin - Palais del Rei

Dan se začne divje. Ko se odpravim iz mesta, že od daleč zagledam reko ljudi, ki se vije čez most. Ne morem verjeti, toliko ljudi na kupu, ne moreš vseh prehiteti, ne moreš toliko zaostati. Ne preostane mi drugega, kot da se pridružim vrsti ljudi. Poleg tega se pripravlja deževen dan. Nekaj časa hodim v tišini, nakar srečam tihega Iana iz Sarka. Oba sva nekako zaprta vase, a se vseeno odločiva, da bova pot nadaljevala skupaj. Zanimiv, redkobeseden možakar, od katerega pa vseeno izvem, da mu je glasba zelo pri srcu. Ko mu povem s čim se ukvarjam, se mu zasvetijo oči in čutim, da se mi malo bolj odpre. To izkušnjo sem imela z marsikom na moji poti in tega ne bom nikoli pozabila. Tudi če včasih pozabljamo, ljudje v večini resnično cenijo glasbo in vsakogar, ki ima privilegij, da njej posveča življenje. Vseeno pa nama tudi na tem področju kmalu zmanjka besed in v tišini nadaljujeva pot, dokler se on ne odloči, da si bo malo odpočil, na Caminu dober razlog, da ostaneš v svojem ritmu in duhu Camina.
Dan se kar ne zjasni in premočeni še kar nadaljujemo pot v procesiji. Po slovesu od Iana pospešim korak v upanju, da se otresem vsaj največje gneče. In mi uspe. Po parih kilometrih, ko vsak romar pade v svoj ritem, se množica razredči in lažje zadiham. Tudi na kapljice dežja se navadim in padem v svoj ritem in misli.
Preostanek dneva mine brez večjih pretresov. Prispem v Palais del Rei, poiščem albergue, tuš, obleke. Lačna ta dan nisem kaj preveč. Nadenem si moje dnevne obleke in alpargate (vedno tako olajšanje za stopala) in se odpravim iskat lekarno, saj mi bo kmalu zmanjkalo compeeda, ki mi rešuje stopala. Skupaj z volnenimi nogavicami, ki neverjetno pomagajo mojim mečam, se je moj korak okrepil. V trgovini kupim pivo in prigrizek in odidem do cerkvice. Pred njo je nekaj zelenja, kar je vse kar trenutno iščem. Mesto mi ni oreveč všeč, moderno, kamnito, brez pravega zelenja. Mašo nekaj časa poslušam od zunaj, preutrujena sem, da bi se jim pridružila notri. Pred vrati cerkve opazim gospoda, ki postavlja šotor, v družbi svojega psa. V svoji podzavestni stereotipizaciji predvidevam, da je klošar, zato se mu prijazno nasmehnem in grem naprej.

Na glavnem trgu še nekaj časa posedim, navdaja me občutek, da sem blizu konca, čeprav imam občutek, da se je Camino šele začel. Čas je za vrnitev v albergue in spanec.


28. maj | Palais del Rei -  Ribadiso del Abaixo

Za ta dan sem na svojem Instagram profilu zapisala misel:


In res je to ena od velikih stvari, ki sem jih odnesla od hoje po tej poti. Kolikokrat se neznancu ali pa tudi bližnji osebi resnično zazremo v oči? Kolikokrat ljudi pogledamo tja, kjer se res skriva njihov pravi jaz in tisti del, v katerem se z vsakim mimoidočim lahko najbolje povežemo? Njegovo dušo, njegov čisti jaz. Brez zunanjih oklepov, mask, statusnih simbolov. Vse to v normalnem svetu hitro postanejo naše obleke, geste, način govora, ljudje, s katerimi se družimo ... A tu, kjer smo vsi oblečeni v prepotene športne obleke, vsak dan iste, kjer zaradi utrujenosti, postavljenost izven svojega življenjskega konteksta, ni časa in možnosti, da bi se skrivali za vse te maske. Ostane pogled v oči in nasmeh. In tam zelo hitro vidiš resničnost človeka, s katerim prideš v stik.

Zadnji dnevi pred prihodom na cilj, v Santiago de Compostela, so to. Navdajajo me s čudno melanholijo. Hkrati se veselim cilja, proti kateremu vsa ta pot in namen vodita, a hkrati čutim, da se je moj Camino šele zares začel.
Ribadiso del Abaixo je majhna vasica ob reki, albergue je zgrajen na starem kmetijskem posestvu in vonj po kravah, blaženi mir sončnega popoldneva ob reki me prepričajo, da je najlepši trenutek tu in zdaj, ne glede na to, kakšne skrbi me najvdajo o prihodnosti.
Pri večerji se pridružim Korejki in njenemu prijatelju, katere sem spoznala pred par dnevi in prav lepo se podružimo ob obilnem romarskem meniju.



29. maj | Ribadiso del Abaixo - O Pedrouzo



Predzadnji dan. Sonce pripeka, v nasprotju z mrazom, s katerim se je začel moj Camino. V moji duši tli nekaj novega, zavedanje, da se ena pot končuje, a druga le začenja.
Pred prihodom v O Pedrouzo se še malo izgubim, na srečo srečam par romark, s katerimi najdemo pravo pot v to mesto, ki izgleda, kot da je bilo zgrajeno le z namenom, da namesti trume romarjev, ki bodo naslednji dan končali svoje romanje. Mesto mi ni ljubo, a to v tem trenutku ni važno.
Ob prihodu v državni, gneče poln albergue,  sledi vsakodnevna rutina. Tuš, pranje perila, počitek, iskanje  lekarne (compeeda ni nikoli preveč) in popoldanskega okrepčila. Najdem prav prijetno gostilnico, kjer si naročim bučno juho. Kmalu mimo pride par znanih obrazov in tako se popoldan zavleče v večer ob odličnem pivu Peregrina.
Vesela, da se pot končuje v prijetnem, družabnem duhu, se odpravim spat.



30. maj | O Pedrouzo - Santiago de Compostela

Pot ta dan je veliko krajša, kot prejšnje dni, moje noge so se končno navadile ritma in teže dela, ki jim ga dan za dnem nalagam in tako pot mine brez večjih zapletov.
Zadnjih par kilometrov še bolj upočasnim korak, saj resnično še nočem priti na cilj. Spoznam, da je vrednost poti zame veliko večja, kot zmagoslavje konca. Ali pa se bojim, da me bo Santiago razočaral? Glede na to, da ne maram gneče velikih mest in veliko raje stvari doživljam v svojem ritmu, me je verjetno strah močnih emocij, ki naj bi jih ljudje doživljali ob prihodu pred katedralo.
A ne preostane mi drugega, kot da se prepustim.
Že ko hodim po ulicah, ki vodijo v mesto, čutim, da sem se motila. To ni mesto, ki živi le zaradi romarjev. Mesto živi zase, romarji so le prelep okras, stalna reka življenja, ki priteka in odteka skozi mesto. Veseli nasmehi, ki si jih podeliš prav z vsakim romarjem, ki prihaja ali odhaja, ker vsi vemo, skozi kaj smo šli in zakaj je ta cilj tako veliko vreden. Ko prispem v staro mestno jedro, me mesto takoj očara s svojo arhitekturo, staro dušo, zaradi katerih imam tako rada stara mesta.
Ko končno prispem na trg pred cerkvijo, končno razumem, zakaj ljudje doživljajo tako močne emocije ob tem prizoru. Že samo pogled na ljudi, ki se ponovno srečajo, veselo objemajo, utrujeni padajo na tla, radost, ki napolnjuje ta prostor je neopisljiva. Zdaj vem zakaj ljudje še dolgo po prihodu sedijo pred cerkvijo in ne umaknejo pogleda z nje. Pročelje katedrale je gromozansko, tako veliko, da se ti ne zdi realno, da je to stavba, narejena s človeškimi rokami. Že ta pogled te prikuje na tla, ne toliko njena lepota, kot odmaknjenost, nedotakljivost. A bolj kot to te priklene na tla spoznanje, koliko stoletji romarjev, morja ljudi je doživljalo iste ali vsaj zelo podobne emocije kot ti, v tem trenutku. Potem pa zavedanje, kaj vse si na poti doživel, ljudi, ki so ti spremenili pogled, oči, nasmehe, ki so se ti vsedli v zavest. To se vse zbere na tem kraju in človek ne more, da ne bi obstal na mestu za lep čas.




Mesto mi je tako všeč, da se takoj odločim, da v njem ostanem še en dan. Na poti nazaj v hostel srečam Bobbi in povabljena sem na večerjo 'prijateljev Camina', družba, katera se je počasi po poti nabrala. Ker vem, da teh ljudi nikoli več ne bom videla, se vesela odzovem povabilu. Po prejemu mojega certifikata opravljene poti in popoldanskem raziskovanju tega čudovitega, tudi univerzitetnega mesta, skupaj s Camino prijateljem Oscarjem, se ostali družbi pridruživa na večerji. Čas je, da tudi jaz končno poizkusim slavno polpo alla plancha, a žal mi hobotnica ne tekne tako, kot bi si želela.
Večer mine v lepem vzdušju, z nepričakovanim koncertom na trg pred katedralo. Srečna, da živim in hvaležna za vse preživeto se zavijem v spanec.



31. maj | Santiago di Compostela




 Očarljiv dan, očarljivo mesto. Po jutranji maši za vse romarje, ki me navda s toplino, je čas za raziskovanje mesta- Univerzitetnost, obilo umetnosti, duh stoletja starih spominov, veliko število cerkev, vse to me spominja na mojo drago Bologno. A španskega duha težko prekosita tudi italijanska toplina in sproščenost. Mesto mi prirase k srcu in po bogatem dnevu sem sigurna, da se sem še vrnem. Vseeno pa so moje noge že nemirne in si želijo vrnitve na pot. Naslednji dan krenem proti morju, koncu sveta, Finisterre me čakajo.


Pot od tu naprej je drugačna, ima svoje čare, vendar to ni več isti Camino kot tam ki vodi do Santiaga de Compostela. Vseeno pot prinese nova poznanstva, srečam celo starejšega Slovenca, s katerim prehodiva del poti, pa prijatelja Maria, ki sem ga srečala že pred tedni na Caminu. Na tej poti se združijo ljudje iz različnih delov Camina, portugalske, severne poti in tako ljudje pripovedujejo različne izkušnje, ki jih različne poti dejansko pripeljejo s sabo. Tu so ljudje, ki se na Camino ves čas vračajo, saj nobena, še tako lepa pot na svetu ne prinese tega osebnega, človeškega stika, ki ga doživiš na Caminu de Santiago.

Ko prispeš do oceana, pot pelje navzgor,  na hrib, kjer svetilnik kraljuje na pečini, pred katero se razprostira neskončnost atlantskega oceana. Človek tu spet lahko le nemo zre in se zahvaljuje in čudi. Posluša in živi. V srcu pa odmeva: h v a l a.

Opazim črnega krokarja, ki svobodno preletava strehe nad mano. Črn krokar, na izčiščenem modrem platnu. Za trenutek si pustim, da mu zavidam. V tem trenutku si želim le tega. Poleteti v modro nebo in za hip postati opazovalec dogajanja pod sabo. Moj pogled se ustavi na rumenih fasadah pred mano. Zakrivajo mi pogled na namišljeno morje za njimi. Zaprem oči. Morje miru, morje sanj, morje izbire, morje ... Le tam se lahko resnično ustavim. Slišim ga.  Sonce mi boža obraz in valovanje morja je edina glasba, ki jo čutim v sebi.
Odprem oči. Rumene fasade. V tem času so mi prav prirasle k srcu. V njih vidim odseve sončnih zahodov in njihova toplina mi vsakič znova prikliče nasmeh na obraz. Od časa do časa se na zgornjem balkonu pojavi starejša gospa, ki nas radovedno opazuje: "Buon giorno, ragazze! Siete belle, tutte tre!" In še preden lahko kaj odgovorimo, nam že pomaha v slovo in izgine v notranjost, za rumeno fasado, rdečo zaveso njene sobe. Tako blizu, tako daleč.

23. maj | Villafranca del Bierzo - La Faba


Ko se naslednji dan po globokem spancu prebudim, se v meni nabira novo navdušenje in energija za nadaljevanje poti. Očitno sta dobra večerja, dobra družba in whiskey prejšnji večer opravila svoje.
V zraku čutim drugačen vonj in energijo, ki jo prinaša vstop v novo, drugačno pokrajino Španije, skrivnostno Galicijo. Že v prvih nekaj korakih čutim bolečino v spodnjem delu meč, zato korake previdno in počasi nizam. V mestu srečam starejšo gospo, katere korak je izredno počasen, za trenutek se ustavim in skupaj si ogledujeva lepo staro cerkev ob poti. Ko še nekaj časa vztrajam v njenem tempu, mi reče: Nikar ne čakaj name, to je moj tempo, moj Camino! Ta fraza mi bo v v prihodnjih dneh še velikokrat prišla na misel.
Pred mano se odpirajo gozdnati griči in nič bolj ne razživi moje duše, kot hribovita gozdnata pokrajina. Pot se vije navzgor po glavni cesti, pred in za mano so romarji, čeprav kmalu ugotovim, da je moj tempo občutno počasnejši in da počasi zaostajam za ostalimi, saj moram vsak korak premisliti, da si ne bi nategnila kakšne vezi. To je zadnje, kar bi si v tem trenutku želela. Počasen ritem me prisili, da sem še bolj pozorna na vse kar me obdaja in vem, da je to ena od pomembnih lekcij Camina zame, saj sta nepotrpežljivost in želja vse opraviti na hitro dve moji veliki hibi.
Pred  sabo v nekem trenutku zaslišim skupino romarjev, eden od njih na ves glas prepeva, tako da se njegov glas odbija od hribov, ki nas obdajajo. Ne morem si izbrisati nasmeha iz obraza.
Čez približno eno uro se na poti pojavi prva kavarna in hvaležna se ustavim na obvezni jutranji kavi ob pisanju jutranjih strani. Tam naletim na Bobbi in novega znanca Ruperta, prav tako iz Londona. Nekaj časa posedim z njima, potem pa se vsedem nazaj k svojemu pisanju in ju pustim, da gresta naprej v svojem tempu, saj vem da je moj tempo danes veliko počasnejši in nočem kogarkoli upočasnjevati.
Kmalu nadaljujem pot. Občudujem vse zeleno, ki me obdaja in poskušam odmisliti bolečino vsakega koraka. Počasi, počasi se nam razkrije sonce in tako nas kmalu upočasni še vročina. Pot še vedno vodi po asfaltni cesti, in večkrat se moram ustaviti, da si moja meča odpočijejo. Ugotovim, da je počitek še najboljše zdravilo, saj vsakič ko malo počijem, korak lažje nadaljujem.
Okoli enih popoldne, ko res ne morem več nadaljevati, se ustavim na poti za daljši postanek in kosilo.
Ker bolečina v vezeh okoli gležnjev kar ne pojenja dan nadaljujem po polžje počasi, kjer je na poti cerkvica, zavijem vanjo in si za trenutek odpočijem, a tokrat se glede počasnosti ne obremenjujem. Vem, da je to moj Camino in da bom tako ali drugače prišla na cilj. Vseeno začnem premišljati, ali ne bi bilo pametno kakšnih stvari pustiti za sabo, da bi se teža nahrbtnika malo zmanjšala.



Ko tako premišljujoče hodim, srečam Tajvanko Karine, s katero prehodim dober del poti. Ona je na Caminu že dober mesec in mi zna dobro povedati, kako ljudje ponavadi naredijo s stavrmi, katerih se hočejo po poti zaradi teže znebiti.


Po parih kilometrih, kjer skupaj občudujeva že povsem galicijsko pokrajino, vključno z značilnimi in vedno številčnejšimi kravami in živobarvnim zelenjem, se posloviva in vsaka nadaljuje svoj Camino.


Po kar strmi poti navzgor, prelepi gozdni poti in še enem strmem vzponu pod krošnjami, ko že mislim, da nisem ta dan zmožna narediti koraka več, prispem v majceno naselje na vrhu hriba, kjer je čutiti kot da bi se ustavil čas. Prispela sem v La Fabo, kraj kjer naj bi ta dan prenočila. Vas sestavlja pol ruševin in pol kamnitih hiš, ki še prav lepo živijo. Vse naokoli se na travnikih pasejo krave, v vasi je ena trgovinica, opremljena potrebam romarjev primerno, na koncu vasi pa stoji majhna cerkvica, ob kateri je postavljen dom romarjev, ki ga upravlja nemško katoliško združenje. Izgleda kot da bi se tukaj čas popolnoma ustavil, a da je tisto kar živi hkrati stokrat bolj živo od marsikaterega brzečega mesta ali kraja. Verjetno pomaga dejstvo, da tu skozi že stoletja romajo ljudje, katerih cilj je najti Življenje.
Kmalu se namestim v albergu, se stuširam, preoblečem in kmalu srečam Bobbi in Ruperta. Lepo je videti znane obraze, ki so te iskreno veseli. Sprehodim se do trgovinice sredi vasi, moji koraki so počasni in lahki, a tako lahko še bolje vpijem vase vse kar me obdaja. Oddaljen zvok traktorja, kravjih zvoncev, vršanje drevesnih krošenj, to je vsa glasba, ki jo ta dan slišim. In oh, kako prija!
Po skromni večerji nas sestre, ki upravljajo dom povabijo na kratko molitev v cerkvico na vrtu. Že prej sem obiskala cerkev, ki me privabi s svojo preprostostjo in temino, mirom, zato se z veseljem odzovem povabilu. Po molitvi zadaj v cerkvi na steni najdem to molitev, ki me od tega dne spremlja vse dni Camina in še naprej: