Do lune in nazaj

 

[kako nas je izolacija pripeljala skupaj in svoboda izolirala]

 

 

 

 

 

Se še spomniš kako je, ko se pred tabo razteza vakuum časa, neizmerno strašljiv in pomirjujoč hkrati?

 

Ko te s pogledom v prihodnost ne zadane anksioznost, kaj vse boš v tem življenju zamudil, pač pa anksioznost ali boš sploh še kdaj lahko kaj doživel. Čas zaprtja v času covida ravno to pomlad doživlja četrto obletnico in na ta čudovit aprilski dan, ko pijem že tretjo skodelico kave in poslušam točno štiri leta star album Song for Our Daughter Laure Marling, si ne morem kaj, da moje misli ne bi zaplavale tja, v navidez daljno preteklost, ki se je moje bitje spominja s presenetljivo sladkobno grenkobo.

 

Občutek, da se je čas ustavil nam je povečini tuj. Mogoče se to zgodi v glasbi ali ko preživljaš čas z ljubljeno osebo, a da bi se čas dobesedno ustavil, da bi vsi ljudje obstali na mestu in dneve, tedne, mesece strmeli drug v drugega čez zavetje svojih balkonov; to se ne zgodi. Dokler se enkrat je. In smo obstali, za zavetjem svojih vrat, balkonov, oken. V družbi ljudi, s katerimi si ne bi nikoli izbrali skupnega dvomesečnega domovanja. Nekje globoko moje bitje tega doživetja ne bo nikoli pozabilo.

 

Čeprav smo znotraj prisilne karantene trpeli in vsak po svoje bili mentalne, preživetvene bitke, pomanjkanje bližine, izpolnjenih načrtov, svobode, finančne tegobe, zamujene priložnosti, pa se je znotraj tega po svoje ’svetega’ časa zgodilo marsikaj rodovitnega in presenečena sem, da štiri leta po tem v pogovoru z ljudmi le redko pridemo na temo, kaj je lockdown pomenil za vsakega izmed nas; kaj se je v nas v tistem času premaknilo, čeprav na nek način vsi čutimo, da obstaja čas pred in čas po tem prelomnem dogodku. To je bil dogodek, ki se ne bi smel nikoli zgoditi, pa je hkrati pripomogel k toliko rodovitnostim.

 

Mogoče ni tako važno, kaj so doživljali drugi. Zame pa je to čas, spravljen na posebno mesto. Čas, ko sem se naučila gledat skozi okno in pustit, da ura teče, brez da bi jo hotela kontrolirat. Čas, ko sem se naučila solzam pustiti prosto pot, ko so rabile tečt v potokih in jih premagat z napori telesa, s skrbjo za tiste, ki so mi bili v tistem trenutku blizu. Naučila sem se sedet v tišini, z nekom, ki ni bil moja najbližja oseba, a se je v teh trenutkih neizmerno približala mojemu srcu, bistvu mojega bitja. Tega kar smo vsi, takrat, ko nimamo kaj dat svetu, ko svet nima nič dat nam. Ko je edino, kar nam preostane to, da samo smo, v vsem svojem gnevu, nepopolnosti in mirni, kaotični, vedno spreminjajoči se lepoti.

 

To je bil čas, ko sem spoznala ritem svojega telesa, ker ni imelo potrebe biti nekje drugje, potrebe hiteti, in čeprav je bilo v kletki, jo je očitno potrebovalo. Naučilo se je bolj globoko dihati, poskrbeti zase v vsakodnevni telovadbi (brez nje moj um ne bi preživel), izjokati izjokanja potrebno, in priklicati nasmeh na usta v lepih trenutkih. Spomnilo se je, da sonce vsak dan vzide in zaide in da je to najbolj pomembna in pomirjujoča resnica, ki obstaja. In da je biti prisotna pri teh ritualih zdravilno.

 

Čeprav je bil to za mnoge čas neizmernega trpljenja in tudi zame do določene mere ostaja čas, ko sem se naučila žalovati in se objeti, postaviti na noge in s tisočimi koraki premagati bolečino, bo to zame vedno ’svet’ čas, postavljen na posebno mesto. Tja, kjer se skrivajo trenutki, ki so te izoblikovali, ki so ti pokazali bolj jasno sliko o tem, kdo si, kaj je res pomembno v življenju, kako se svet zares vrti, kaj so zakladi, katerih se je vredno vedno znova spominjati, naslanjati se na njih in kako vse ostalo pustiti, da teče mimo tebe, kot takrat, ko se zazreš skozi okno, pustiš, da te boža pomladansko sonce in se čudiš kako ljubka, močna in nežna hkrati, pa polna življenja je zelena veja, ki se ziblje pred tvojim oknom.

Zdaj, štiri leta kasneje, spet zrem skozi okno. Pomlad je in čeprav se svet že lep čas vije po starih tirnicah, in nismo več ’izolirani’, mi ta spomin govori prav to. Da je bil čas izolacije na nek način redek, edinstven čas skupnega doživljanja. Skupnih, počasnih, dolgih vdihov, skupnih solza in skupnega smeha, tistega, ki vznikne globoko iz skupnega trpljenja in premaganega napora. Čas, ki ga ni vredno pozabiti.