Do lune in nazaj

ko zjutraj sedim za mizo,

gledam v prazno skodelico kave

in se sprašujem,

bi si privoščila še eno?

moja glava le stežka dojame,

da se je dan že zdavnaj začel

in da bi se meglice v moji glavi že lahko razpihale,

prav tako kot se je pred njimi že razpihala

ljubljanska megla.

razmišljam o življenjih ljudi,

ki jih ne poznam,

o nedotakljivi in nepredvidljivi prihodnosti,

kako bi lahko bilo in ali bi res želela, da bi bilo,

preden se zavem,

da so to misli za večerne ure,

ko se ti glava počasi pogreza v blazino,

ne pa za dopoldanske,

ko večina ljudi razmišlja,

kaj bodo jedli za kosilo.

vsakič ko spijem jutranjo kavo,

si želim,

da bi si lahko privoščila še eno.