Opazim črnega krokarja, ki svobodno preletava strehe nad mano. Črn krokar, na izčiščenem modrem platnu. Za trenutek si pustim, da mu zavidam. V tem trenutku si želim le tega. Poleteti v modro nebo in za hip postati opazovalec dogajanja pod sabo. Moj pogled se ustavi na rumenih fasadah pred mano. Zakrivajo mi pogled na namišljeno morje za njimi. Zaprem oči. Morje miru, morje sanj, morje izbire, morje ... Le tam se lahko resnično ustavim. Slišim ga. Sonce mi boža obraz in valovanje morja je edina glasba, ki jo čutim v sebi.
Odprem oči. Rumene fasade. V tem času so mi prav prirasle k srcu. V njih vidim odseve sončnih zahodov in njihova toplina mi vsakič znova prikliče nasmeh na obraz. Od časa do časa se na zgornjem balkonu pojavi starejša gospa, ki nas radovedno opazuje: "Buon giorno, ragazze! Siete belle, tutte tre!" In še preden lahko kaj odgovorimo, nam že pomaha v slovo in izgine v notranjost, za rumeno fasado, rdečo zaveso njene sobe. Tako blizu, tako daleč.
Odprem oči. Rumene fasade. V tem času so mi prav prirasle k srcu. V njih vidim odseve sončnih zahodov in njihova toplina mi vsakič znova prikliče nasmeh na obraz. Od časa do časa se na zgornjem balkonu pojavi starejša gospa, ki nas radovedno opazuje: "Buon giorno, ragazze! Siete belle, tutte tre!" In še preden lahko kaj odgovorimo, nam že pomaha v slovo in izgine v notranjost, za rumeno fasado, rdečo zaveso njene sobe. Tako blizu, tako daleč.
- ponedeljek, april 06, 2020
- 0 Comments
