Vsak tvoj dih,
pelje te v izdih.
V sebi nosiš nebo
prav tam, kot nosiš zemljo.
Se spomniš dne, ko si padel tja
kjer dan te več ne spozna?
Bi si verjel, bi se objel
vstal, znova padel nazaj?
V vetru objet
se spoznal boš.
Nič več ni svež tvoj smeh,
tvoj lesk v očeh.
Ko bežal boš od sebe stran,
vedno se boš vračal nazaj.
Pogledaš v sonce in zreš v temo
isti je zrak, isto je dno.
V vetru objet,
se spoznal boš.
Nič več ni svež tvoj smeh,
tvoj lesk v očeh.
f: Lucia Jerman
- ponedeljek, december 02, 2019
- 0 Comments
