Do lune in nazaj

▪️buen camino ▪️ Tale mala fraza mi ogromno pomeni. Prehoditi pot svetega Jakoba ali Camino de Santiago resnično vriše novo pot v tvoje življenje, v to kar si.
Odkar sem se vrnila iz Camina se ogromnokrat znajdem v trenutkih, ko se moram le spomniti in se v trenutku vrnem v čas in duh, ki ti ga Camino podari. Odpreti se sočloveku. Biti nežnejši, sočutnejši do sebe. Biti odprt za vse novo, kar ti pride naproti. Prižgati ogenj v sebi vsakič znova, ko življenje to od tebe zahteva. 
Ni važno ali si prehodil 400 ali 900km, Camino narediš takrat, ko se vrneš domov in je v tebi jasna beseda upanja in konstantne želje, da greš po poti naprej, in da vsak dan znova sebi in drugim zaželiš: Buen Camino! 




17. maj 2019 | letališče Barajas Madrid

Po dve urnem letu in še malo daljši vožnji s kombijem pred tem se končno znajdem pred avtobusno postajo, od koder naj bi me avtobus peljal v Leon, na začetek moje Camino poti. Čeprav se zadnje dni pred odhodom potovanja nisem najbolj veselila, pa v meni raste občutek svobode in pričakovanja. Kaj mi bo življenje v naslednjih treh tednih prineslo na pot? Seveda te misli prevelikega pričakovanja več ali manj uspešno odrivam, saj si želim živeti v trenutku. Brez pričakovanj, korak za korakom.
Po neuspešnem iskanju odmaknjenega kotička znotraj letališča se usedem na klopico nasproti avtobusne postaje, končno odložim težki nahrbtnik in hvaležno odvijem sendvič, ki sem si ga pripravila za na pot. Odprem knjigo in žvečim svoje kosilo, do odhoda avtobusa je vsaj še ena ura. Na robu misli pa preži skrb, kako bom tole Pošast, kot poimenujem svoj nahrbtnik, nosila na hrbtu enaindvajset dni.

Pot v Leon traja štiri ure in pol, na avtobusu se udobno namestim, poleg treh žensk srednjih let, ki so prišle vse iz Severne Amerike, da bi izkusile svoj Camino. Čeprav sem po eni strani vesela, da si že na začetku lahko z nekom podelim izkušnjo, pa si kar oddahnem, ko izvem, da imajo drugačne načrte kot jaz. Vseeno si želim svoj Camino začeti v svojem ritmu in samoti, zato se po prihodu v Leon od njih na hitro poslovim, zavrnem prijazno povabilo k skupnem taxiju in že stopam proti centru mesta, sama, s svojo Pošastjo na hrbtu in telefonom v roki, seveda brez navigacije ne bi bila tako samozavestna, z njo pa se v mestu res ni težko znajti.

Ko okoli osme ure končno prispem v albergue, sem že pod vtisom kulture in izkušnje v katero sem že vstopila. Na vsakem koraku so znaki Jakobove poti, prostor je prežet z ljudmi, ki skupaj doživljajo to unikatno popotovanje, a hkrati mesto s tem ni zasenčeno. Gre za tradicijo, ki seže tako globoko v zgodovino, da ljudje živijo z njo in ni turistična atrakcija, ki bo v par letih minila.
Na poti do alberga sem naključno zavila v cerkev ob poti in ni mi bilo žal. Bazilika San Isidoro, katere zgodovina sega vse v srednji vek, odeta v prelep bel kamen, zunaj in noter. 

San Isidoro, ena najlepših in  najpomembnejših romanskih cerkva v Španiji

Prostor me je v trenutku navdal z mirom, katerega začutiš samo takrat, ko veš, da si prav tam, kjer moraš biti. Takrat je padla odločitev, da bom cel Camino sledila temu notranjemu glasu, in da je eden od razlogov, zakaj sem prišla prav ta. Človek se mora vsake toliko v življenju res ustaviti in se naučiti slišati, kaj mu govori  duša.

Po večerji, mrzli tunini empanadi in mrzlem tušu, se po hitrem postopku spravim spat. Prelistam še par knjige, ki sem jo prinesla s sabo, Pot Nejca Zaplotnika, a ne zdržim dolgo. Naslednji dan se začne nekaj, na kar sem čakala dolge mesece, pred tem pa leta. Utrujenost dolgega dne me hitro potisne v spanec.



18. maj 2019 | León - Hospital de Órbigo



Naslednje jutro vstanem okoli sedme ure, zame še zgodaj, za večino romarjev pa že zadnji čas za odhod. Zadnja ura za odhod iz državnih albergov je ob osmih zjutraj, a to je za ljudi na Caminu smešno pozna ura. Kot da smo na hitrostni odpravi.
Seveda na moj prvi dan jaz tega še ne vem in se še kar dobro počutim, ko petnajst minut kasneje zapuščam prenočišče. Na pol v snu, saj nisem navajena začeti svojega dne brez dvojne kave in nekaj ur samote, se odpravim čez mesto.

samostan svetega Marka v zgodnjih urah

 Na srečo je okoli mene še nekaj romarjev in kmalu me prijazen Italijan na razpotju usmeri v pravo smer. Pet minut na poti, pa bi se že skoraj izgubila. Hitro mi razloži, da se je na poti iz mest najlažje izgubiti, saj so puščice velikokrat nejasno narisane. Izmenjava nekaj besed in izvem, da je na poti že dobre tri tedne. Seveda, Leon je na znanem Camino Frances že na zadnjem delu poti in na poti bom srečala še veliko ljudi s tedni zgodb že za sabo.
Kmalu začneva hoditi v tišini  in čeprav mi ni neprijetno biti tiho ob ljudeh, ki jih komaj poznam, še ne poznam navad Camina, kako lahko s pozdravom "buen camino" daš človeku vedeti, da boš pot nadaljeval sam, ampak da se z veseljem še kje v prihodnosti srečaš. Kmalu me teža nahrbtnika začne pritiskati k tlom. Držati tempo s človekom, ki svoj nahrbtnik prenaša že par tednov, se pravi sta že kakor zlita v eno, na tvoj prvi dan, ni mala malica. Poleg tega nisva še niti prišla iz mesta in trd asfalt ni najljubša podlaga za moja stopala. To, da še nisem imela moje skodelice kave ne pomaga niti moji gostobesednosti, niti mojemu zaspanemu telesu.
Na srečo Giovanni čuti podobno in se kmalu ustavi na bankomatu, mimo katerega greva in se poslovi, tako kot se to naredi na Caminu. "I'm gonna stop for a bit, see you later. Buen Camino."

Hitro za tem pospešim korak in končno najdem svoj ritem, povzpnem se po prvem hribu, v upanju, da pelje ven iz mesta. Še kakšen kilometer in cesta nas pripelje v predmestje, Virgen del Camino, kjer je odprtih par kavarn, že polnih nasmejanih romarjev, ki brez izjeme uživajo v prvem postanku dneva in težko pričakovanem zajtrku.
Tudi jaz sem ena izmed njih, zasedem prazno mizo, se rešim nahrbtnika iz svojega hrbta (kakšno olajšanje!) in se postavim v vrsto, kjer ljudje eden za drugim naročajo kavo, kar v španščini seveda. "Un cafe con leche y una medialuna, por favor." "Un croissant?" "Si, por favor." Rogljiček tukaj je tako velik, da ti ga postrežejo kar z vilico in nožem. Nasiten pa tako, da me bo sigurno držal vse do kosila. Ob jutranji kavi je čas za pisanje doživetji, opazovanje ljudi in odločitev kakšen bo moj namen dneva. Že pred prihodom na Jakobovo pot, sem se odločila, da bo vsak dan namenjen enemu namenu ali osebi, v tisti namen bo posvečena kakšna molitev, vse trpljenje in veselje tistega dne. Izkušnja se je izkazala za čudovita, saj hoja je res prinese meditativno stanje, v katerem je prostora le za jasne, fokusirane misli.
Kmalu se odpravim naprej, optimistična, saj se je že naredil čudovit dan.
Naslednje ure minejo v radovednosti, navdušenju nad vsem novim in nad konstantno spreminjajočo pokrajino. Ko prispem na prvo polje, stran od cest in vasi, prvič začutim radost, ki jo bom v prihodnjih dneh še velikokrat začutila. Občutek, ko se ti nasmeh sam od sebe riše na obraz in ti srce dobesedno poskakuje v prsih.

prve 'poljane' na Caminu, velik nasmeh na obrazu

Ko okoli 12h prispem do majhnega naselja, sem že kar izmučena, počasi začenjam čutit nastajajoče žulje, težki nahrbtnik pa me je začel drgnit v boke. Ker vreme ratuje vedno bolj vetrovno in oblačno, se nočem preveč zamudit. Usedem se ob majhno cerkvico, ki izgleda zaprta, pojem preostanek večerje prejšnjega dne, se napijem vode, za kratek čas uživam v zamaknjenosti, ki jo prinese fizična utrujenost in se odpravim dalje. Počasi bi bil že čas, da pridem na cilj za današnji dan. Še kakšna urica, dve? Pogledam na Google maps, skoraj tri ure. Vredu, korak po korak.

postanek za kosilo v prijetni družbi

Naslednje tri ure minejo počasi, veter postaja vedno hujši, tako da se napor hoje dvakrat poveča. Ne pomaga dejstvo, da pot vodi direktno po asfaltni cesti. Misli mi vedno bolj tavajo, boljše da ne razmišljam preveč. In kar naenkrat hoja postane meditativno stanje.
Ko vidim napis 10km do Hospital de Órbigo, kamor sem namenjena, mi srce poskoči. Ne zavedam se še, da 10km pomeni skoraj dve uri hoje. A to je čar prvega dne, ne veš kaj te čaka, zato je določene stvari lažje prenesti. Zadnje par kilometrov me stopala že pošteno bolijo, zategnila sem si mišico v zgornjem delu stegen, poleg tega me je nahrbtnik ožulil na bokih.

kratek počitek pred zadnjimi 10 km

A ko končno prispem v Hospital de Orbigo, okoli pol štirih popoldan, je zadoščenje veliko. Župnijski albergue je prijetno urejen, z bralno sobo, lepim vrtom, in gostoljubnima receptorjema, prostovoljcema iz Madžarske.
Šele, ko se v sobi zapletem v pogovor z dvema fantoma, ugotovim, da sem za prvi dan izbrala kar dolgo pot. Skoraj 35 km na prvi dan ni kar tako. Samo upam, da me ni preveč ožulilo in da pretegnjena mišica v prihodnjih dneh ne bo povzročala preveč težav. Ko se stuširam (drugi dan mrzlega tuša, počasi se bom na to navadila) in operem obleke, misli hitijo k hrani. Posvetujem se s fantoma iz sobe, Alecom iz Kalifornije in Francom iz Barcelone, a izgleda, da so trgovine zaprte vsaj do šeste ure, seveda, čas je za siesto.
Popoldan preživimo v miru, pod soncem in vetrom na vrtu. Nekaj časa utrujenost premaguje lakoto, zato se šele okoli osme ure odpravimo na večerjo. S Francom in Alecom se usedemo za mizo, kjer kar naenkrat zaslišim pogovor v slovenščini. Poleg mene sedita dva starejša gospoda, Ivan in Slavko. Kot se izkaže sta prehodila že dober del Camina, a njuno navdušenje nad srečanjem z mlado Slovenko je vseeno veliko, zato dober del večera mine v prijetnem klepetu z njima in malo preveliki količini vina. Kljub temu, da spijem samo kozarec vina (katerega cena je nesramno draga), sem kmalu prijetno sproščena in od vse utrujenosti pripravljena na nočni počitek.
Izkaže se, da bo noč kar mrzla, in res, ponoči zaradi mraza, vznemirjenosti in bolečih mišic skoraj nič ne spim.

prijetni albergue v Hospital de Orbigo

19. maj 2019 | Hospital de Órbigo - Astorga


Prebudim se iz dramatičnih sanj. Zadnja stvar, ki se je spomnim je počen strunik na moji baročni violini. Šele dva dni sem stran od mojih violin, pa že udarja občutek krivde. Ali pa navezanosti, skrbi? Malo potegnem spanec, saj sem se že prejšnji dan odločila, da bosta naslednja dva dneva lažja, da si pretegnjena mišica in žulji opomorejo. Moja nova znanca, pa imata namen v dveh dneh priti do Ponferrade, kar po vsej verjetnosti pomeni, da se ne bomo več videli. Camino duh me že prepravlja in vedno bolj vidim, da bo to res osebno, duhovno popotovanje, kjer so ljudje dobrodošli, da mi ga popestrijo in pustijo nujno potrebne lekcije, a ne nujno, da ostanejo.
Po kakšni uri hoje se na obzorju prikažejo prvi hribi. Uau, človek takoj lažje zadiha. Ali pa samo jaz, tipična Slovenka, ki hitreje stopi v breg, kot po ravnini. Tudi za noge je to dobrodošla sprememba. Šele drugi dan hoje, pa se pokrajina že začne spreminjati. Vse to mi pljuča napolni z novim upanjem in energijo in tako pot do Astorge preživim v veselem pričakovanju in občudovanju pokrajine in ljudi okoli sebe. Hkrati pa se učim na lahko stopati po svojih ožuljenih stopalih.

pogled na približajoče se 'hribe' na obzorju

Prehranjevanje na Caminu mi še ne gre dobro, vse je novo, hoja me izčrpava, ne želim si jesti česarkoli, hkrati pa še nočem preveč zapravljati, saj sem vendarle šele v prvih dneh tritedenske dogodivščine. Poleg tega pa stalna menjava hladnega vetra in toplote sonca povzročata, da je moje telo zmedeno še glede temperature.
Ko prispem v Astorgo, takoj ob vstopu v staro mestno jedro stoji kapelica, kjer se zbirajo romarji (očitno se tam dobi Camino žig). Grem pogledati, čeprav nisem navdušenka nad obiskom kapele samo zaradi žiga, a seveda me življenje preseneti. Iz zvočnikov zaslišim Bachov Matejev pasijon. Kako veliko mi to v tistem trenutku pomeni. Kompozicija, ki je tako pomembna in prisotna v mojem življenju, me pozdravi na poti, kjer le redko slišim glasbo in jo prav zares že začenjam pogrešati. Občutek je, kot da bi me objel prijatelj, ki ga dolgo časa nisem videla. Čeprav je kapela polna kičastih kipov, oltarjev in ostalih religioznih stvari, ki me v resnici ne zanimajo, pa me glasba zadrži v notranjosti še par dolgih minut.

kip žejnega romarja na poti v Astorgo

Nato se odpravim v iskanje prenočišča. V Astorgi naj bi imeli enega večjih in modernejši albergov, saj je to mesto od koder mnogo romarjev začne svojo pot. Dobra stran velikosti mesta in alberga je, da imajo prostor, tudi če je vrsta za prenočišče ogromna. Med čakanjem si izmenjam par besed z gospodoma iz Francije. Peš sta prišla vse iz Lyona. Za večino ljudi je to že zadnji del poti, moja pot pa se šele zares začenja.
Vesela sem, da mi dodelijo sobo v kotičku, kjer imam malo več zasebnosti in komaj čakam, da se bom to noč dobro naspala. 
Mestece ima turistični pridih, kar pa me prej odbija kot privlači. Navadila sem se že na samoto moje poti in vsa ta množica ljudi mi vzbudi željo, da bi že bilo jutro in bom lahko nadaljevala svoj Camino v svojem tempu. Sprehodim se mimo Gaudijeve palače in katedrale, po poti pa iščem kaj za pod zob, a je večina trgovin zaprtih, saj je danes nedelja. 

zanimivo okrašen vodnjak v glavnem parku Astorge

Med tem razgledovanjem prispem do prostora, napol park, napol kamnita ploščad, kjer se za trenutek lahko usedem in uživam v samoti. Iz torbe potegnem moj Camino vodič, z namenom, da si preberem opis poti za naslednji dan in vrečko pistacij, nakar se mimo sprehodi starejši gospod. Počasi pristopi in z gesto pokaže, če mu je dovoljeno prisesti. Seveda mu dovolim in nekaj časa me opazuje, potem pa začneva kramljati kar, na moje presenečenje, v španščini. Kako lahko je razvozlati jezik z domačinom, ki s tabo govori, kot s starim znancem. Med pogovorom gospod večkrat izrazi začudenje, da se taka mlada punca odpravi sama na Camino, pa zaskrbljenost nad tem, če že imam prenočišče za to noč, a mu zatrdim, da ne rabi nič skrbeti, saj uživam v samoti, prenočišče pa me prav tako že čaka. Ko se dokončno prepriča, da začuda res uživam v samoti, me lepo pozdravi in se odpravi dalje na svoj dnevni sprehod.

večerni pogled iz mojega spalnega kotička v albergu

Zvečer se odpravim k maši in blagoslovu za romarje. Kljub temu, da me Camino še ni pripeljal bližje k liturgiji, pa začutim mir in posebno povezanost z vsemi prisotnimi romarji in ostarelim duhovnikom, ki nam z izjemnim mirom in potrpežljivostjo v različnih jeziki podeli blagoslov romarja.