Prejšnjo soboto je bil zunaj čudovit zimski dan. Na sveže zasneženo pokrajino je svetilo sonce, zrak je bil sveže leden. Zame popoln zimski dan.
Z Lučko sva si že nekaj časa želeli malo ustvarjanja s kamero v roki in tako, sva se zmenili, da to narediva na ta čudovit dan.
Prihitela sem iz Ljubljane, se naličila, skočila v svojo modro obleko, čeznjo vrgla toplo bundo in že sva hiteli v sončni dan, da naju sonce ne bi prehitelo in stopilo tanke plasti snega.
S sabo sem seveda vzela tudi svojo violino, katero sem naslednji dve uri stiskala k sebi v upanju, da se katera izmed naju ne bi preveč premrazila.
Fotografije, ki so nastale bom pokazala spodaj, najprej pa nekaj besed o tem, zakaj mi toliko pomenijo in zakaj se mi je prav zdaj zdel pravi čas za njih,
Prišla sem do točke v življenju, ko spoznavam, kako pomembno je slediti temu kar je resnično v tebi in se za nobeno ceno ne vdajati temu, kar drugi mislijo, da si ali moraš biti. Kako lahko je to reči in kako težje tako dejansko živeti. Ampak zdi se mi, da se ravno po tej zmožnosti meri kakovost življenja, pa tudi osebno zadovoljstvo in na koncu izpopolnjenost, po kateri vsi tako hrepenimo.
Čutim, da počasi spoznavam, kaj pomeni imeti dostojanstvo, samokritičnost, pa tudi ljubezen do sebe, saj zdrava kritika želi le dobro. In tako se trudim, dan za dnem, da skrbim zase in posledično veliko bolj resnično lahko ljubim svet in ljudi okoli sebe.
Seveda pa je ta pot vseživljenjska, ampak tolažim se z mislijo, da vsaj hodim po njej.
Tako, nekaj besed, da pospremijo fotografije.
Ampak recimo, da predstavljajo malo bolj pogumno, močno, sproščeno in iskreno Mojco, ki vedno bolj ceni vse, kar ji je dano, ki se je končno naučila ljubiti in je pripravljena sprejeti nova odkritja in izzive, ki ji bodo v življenju prišla naproti.
Z Lučko sva si že nekaj časa želeli malo ustvarjanja s kamero v roki in tako, sva se zmenili, da to narediva na ta čudovit dan.
Prihitela sem iz Ljubljane, se naličila, skočila v svojo modro obleko, čeznjo vrgla toplo bundo in že sva hiteli v sončni dan, da naju sonce ne bi prehitelo in stopilo tanke plasti snega.
S sabo sem seveda vzela tudi svojo violino, katero sem naslednji dve uri stiskala k sebi v upanju, da se katera izmed naju ne bi preveč premrazila.
Fotografije, ki so nastale bom pokazala spodaj, najprej pa nekaj besed o tem, zakaj mi toliko pomenijo in zakaj se mi je prav zdaj zdel pravi čas za njih,
Prišla sem do točke v življenju, ko spoznavam, kako pomembno je slediti temu kar je resnično v tebi in se za nobeno ceno ne vdajati temu, kar drugi mislijo, da si ali moraš biti. Kako lahko je to reči in kako težje tako dejansko živeti. Ampak zdi se mi, da se ravno po tej zmožnosti meri kakovost življenja, pa tudi osebno zadovoljstvo in na koncu izpopolnjenost, po kateri vsi tako hrepenimo.
Čutim, da počasi spoznavam, kaj pomeni imeti dostojanstvo, samokritičnost, pa tudi ljubezen do sebe, saj zdrava kritika želi le dobro. In tako se trudim, dan za dnem, da skrbim zase in posledično veliko bolj resnično lahko ljubim svet in ljudi okoli sebe.
Seveda pa je ta pot vseživljenjska, ampak tolažim se z mislijo, da vsaj hodim po njej.
Tako, nekaj besed, da pospremijo fotografije.
Ampak recimo, da predstavljajo malo bolj pogumno, močno, sproščeno in iskreno Mojco, ki vedno bolj ceni vse, kar ji je dano, ki se je končno naučila ljubiti in je pripravljena sprejeti nova odkritja in izzive, ki ji bodo v življenju prišla naproti.
Sprožila in olepšala: Lucia Jerman
- petek, januar 22, 2016
- 0 Comments
