Do lune in nazaj

Poklic glasbenika je v določenih pogledih zelo podoben poklicu športnika. Vrhunsko igranje, k kateremu poklicni glasbeniki stremimo, pomeni obvladovanje tehničnih elementov igranja, kar pa lahko predstavlja kar velik izziv. 
Še posebej zame, ki sem kar precej "zasanjana" oseba in kar hitro zapadem v preveč umetniški miselni vzorec. Ta seveda tudi mora biti, a šele po tem, ko je tehnična plat skladbe spravljena pod streho.
Pred kratkim sem nekje prebrala misel, ki to utemeljuje: "The reason to mastering technique is to make sure the body does not prevent the soul from expressing itself."


Zakaj primerjam glasbenike s športniki, ko pa imamo tako malo skupnega? 
Ker me zgodbe, disciplina, trdo delo določenih športnikov vedno znova navdihuje in ker mislim, da predvsem klasični glasbeniki nismo tako daleč od športnikov. Konec koncev je cilj vseh, da navdihujemo, s trdim delom in s tem kako se razdajamo ljudem.
Prav danes me je navdihnila TV serija o skupini mladih gimnastičark, katerih cilj je, da se uvrstijo na olimpijske igre. Ta cilj imajo seveda v glavi že od petega leta, odkar vsak dan v tednu trenirajo, pod budnim očesom trenerja in celih družin, ki dneve preživljajo z njimi v telovadnici. Poleg tega se šolajo doma, da se lahko v čimvečji meri posvetijo športu.
Čeprav si naši poklici niso tako zelo različni, pa je razlika v sistemu očitna. 
Glasbeniki, ki se lahko prav tako soočamo z neprestanimi psihičnimi, fizičnimi problemi in velikim količinam stresa, smo v večini primerov prepuščeni enotedenskemu srečanju z našim "trenerjem", v najboljšem primeru tudi podpori družine in pa seveda samemu sebi. 
Vsak dan naj bi razvijajoči se človek sam sebe vzpodbujal, kritiziral, treniral, fizično in psihično vzdrževal v kondiciji in to ne glede na stres in pritiske okolice, ki ga obdajajo.

Lahko bi se spustila v razpravljanje, zakaj je tako in kaj bi morali spremeniti v sistemu, ampak to ni moj namen.
Bistvo je, da sem danes ugotovila, kaj mi je v vseh teh mesecih nenapredovanja manjkalo. Trener. Ugotovila sem, da moram bit sama svoj trener, vsak dan, vedno znova, vzpodbujajoč in konstruktivno kritičen sam svoj trener.
Kot večina ljudi, imam tudi jaz v sebi dva glasova, ki me nagovarjata k različnim stvarem. Zadnje čase je prevladal glas melanholične perfekcionistke, ki z ničemer ni zadovoljna, še najmanj pa s sabo. Tako je čisto poteptal drugi glas, ki si je želel biti to kar je, ljubeča, pozitivna, vesela in delavna oseba. 
A danes sem se odločila, da bosta glasova enakovredna. Prvi bo poslušal drugega in obratno. Med sabo bosta spoštljiva in v nobenem primeru žaljiva in poniževalna. Prvi glas, ki je kritičen, bo to ostal, a bo poskušal biti konstruktiven. Drugi se ne bo hitro nehal truditi in z vzpodbudami prvega ne bo tako hitro obupal nad neuspehi. 

Mislim, da iz tega kar sem se danes naučila glede vadenja, lahko potegnem življenjsko lekcijo.

Biti sam svoj prijatelj je ena najtežjih, a najpomembnejših nalog življenja.