Do lune in nazaj

Mama Lučka: "Ti si vesela punca, nikoli ne pozabi tega. Melanholiji, ki te tako rada napada, moraš samo pokazati, da ne spada v tvoje življenje in bo odšla."



Te besede mi je babica rekla pred tremi leti, ko sem trpela nekakšno depresijo. V resnici so to bili meseci smiljenja sami sebi in neprestanega nalaganja bremen, posledično pa življenja v tem stalnem nezadovoljstvu.
Spomnim se, da takrat v nobeni stvari nisem našla svetlobe ali občutila topline, veselja. Ko se to samo od sebe ni zgodilo, sem se počutila še slabše, saj sem se krivila, da nisem zadovoljna z življenjem, ki mu nič ni manjkalo. Tako se je moje življenje vrtelo v krogu samopomilovanja in zrenja v svojo izpraznjeno notranjost.
Ko je človek v takem stanju, ga lahko redkokatera stvar predrami. Ko se to zgodi, je to skorajda čudež, saj je res težko vedeti, zakaj se ga po tolikih mesecih otopelosti nekaj dotakne. Zelo sem srečna, da se je to zgodilo, preden bi zabredla pregloboko.
Ravno takrat je bila na obisku moja babica iz Argentine, ki je po krajšem pogovoru, ko sva sedeli na kavi, zaznala kaj se z mano dogaja. Tudi ona je bila v mladih letih prav tako dovzetna za melanholijo, kot pravi sama.
Ko je izrekla te besede, se je v meni nekaj premaknilo in zavedla sem se, da sem za svoje stanje odgovorna sama. To ni bilo spet enako samoponižujoče razmišljanje, pač pa ugotovitev, da me nihče ne bo rešil in da se moram iz te teme potegniti sama. Najprej s tem, da pogledam okoli sebe, za trenutek pozabim nase in svoje občutke, nekaj naredim za sočloveka. Sčasoma sem ugotovila, da na tem svetu nisem zato, da ugajam sebi ali komurkoli drugemu, pač pa da živim karseda polno, da se razvijam in iz tega kar mi je dano, naredim in dam še več.

Pogosto pridejo dnevi, ko bi se zlahka znova vdala občutkom manjvrednosti, nezadostnosti in brezvolje. In takrat se spomnim teh preprostih, a močnih besed, ki so se mi za vedno usedle v srce.
Vedno znova se moram odločiti, da ne bom sledila poti, ki me vleče navzdol, ampak se bom borila, da ta svet s svojim življenjem vsaj za kanček osvetlim.

Vadnica je kotiček bloga, kjer bom objavljala misli, izkušnje, izpovedi in zanimivosti o svetu klasične glasbe, kakor ga doživljam sama.


Moj študij violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani se približuje koncu, a resnična pot nabiranja znanja in izkušenj se šele začenja. Poleg igranja v klavirskem triu Rêverie s prijateljicama in navdihujočima osebama, veliko igram tudi stare glasbe v Baročnem orkestru Akademije in majhnem ansamblu za staro glasbo. Vse te zasedbe so mi trenutno zelo pri srcu in se veselim vsega, kar bomo še skupaj doživeli.

Predvsem pa veliko sanjam o glasbi, o njenem smislu, poslanstvu, ki nam je glasbenikom dano in načinih, kako bi bila čim več v stiku z njo.

Ta blog začenjam pisati z namenom, da sama sebe bolje spoznam. Kdo sem, kaj počnem na tem prelepem, nepredvidljivem svetu in kakšno zgodbo želim s svojim življenjem povedati.

Trenutno sem v obdobju, ko se vse kar poznam spreminja. Zelo malo je stalnic in vem, da bo večina stvari, ki jih zdaj jemljem za samoumevne, jutri že lep spomin na mladost.
Saj prav to je čar tega obdobja mladosti, ne?
Brezkončnost upanja.

Vendar se zadnje čase začenjam zavedati, da se zame to obdobje počasi zaključuje.
Priznam, po eni strani si želim, da bi se že končalo. Dosti imam te negotovosti in tako malo trdnih, oprijemljivih stvari in neprestanega strahu pred prihodnostjo.
Saj vem, v veliki meri sem si za ta strah kriva sama. Čeprav na zunaj mogoče ne delujem, sem v sebi zelo krhka in izjemno dvomljiva oseba. Dvomim v skoraj čisto vse in zato se skrajno težko odločam za stvari.

A ena stvar drži. Ko nekoga vzljubim, to dejstvo težko kaj spremeni.
Ne želim si, da bi bila večno mlada. Želim si le, da bi se končno znebila strahu pred neznanim, saj bo življenje vedno uganka. In kako bogatejše in lepše bi bilo bivanje, če bi se le prepustila temu razburkanemu toku, ki se imenuje življenje.